Primarne rezerve so sredstva, ki jih ima banka pri roki za kritje dvigov, posojil in drugih dejavnosti, ki zahtevajo hitro ali takojšnjo likvidnost. Ta znesek vključuje tudi denar, ki se nahaja v zvezni rezervi in je v bistvu minimalni znesek, ki je potreben za banko za kritje računov in poslovanje. Banke imajo običajno tudi sekundarne rezerve, ki so sredstva, naložena v kratkoročne vrednostne papirje in druge naložbe, ki plačujejo obresti in ustvarjajo prihodke za institucijo. Primarne rezerve ne smemo zamenjevati s stopnjo primarnih rezerv, ki je primerjava porabe čistih sredstev organizacije in njenih skupnih stroškov.
Izraz »primarne rezerve« se v bančništvu uporablja za označevanje določene oblike gotovine in podobnih sredstev, ki jih je mogoče uporabiti kot hitro in dostopno likvidnost. To je najmanjši znesek denarja, ki mora biti pri roki ali dostopen banki, da lahko deluje, in je lahko na nekaterih področjih zakonsko zahtevana vrednost. Vključuje sredstva, ki so na lokaciji banke, in denar, ki je v zvezni rezervi, ki se uporablja za zavarovanje računov pri tej instituciji. Primarne rezerve vključujejo tudi čeke, ki so bili prejeti, vendar še niso bili pobrani.
V nasprotju s primarnimi rezervami so sekundarne rezerve sredstva, ki niso takoj dostopna banki, vendar običajno ustvarjajo prihodke za organizacijo. To vključuje sredstva, ki jih je banka vložila v varne, običajno kratkoročne obveznice ali druge vrednostne papirje. Za razliko od primarnih rezerv ta sredstva niso del minimalnega zahtevanega premoženja institucije, kar bankam omogoča, da ta denar vlagajo za zaslužek in dobiček. Sekundarne rezerve običajno niso dostopne bankam in niso vključene kot vir likvidnosti v primeru niza dvigov.
Primarne rezerve ne smemo zamenjevati s primarnim deležem rezerv za organizacijo, ki je pokazatelj, kako dobro lahko podjetje še naprej deluje brez dohodka. Ta vrednost je določena kot preprost ulomek, v katerem je števec ali najvišja številka potrošna čista sredstva podjetja. Ta sredstva vključujejo sredstva, ki so na voljo, in denar, ki ni dolgoročno vložen in je lahko dostopen. Imenovalec ali nižja vrednost tega ulomka so skupni stroški organizacije, vključno s stroški poslovanja in drugimi stroški. Ta ulomek se nato pretvori v decimalko, ki predstavlja, kako dobro je podjetje sposobno plačati svoje stroške na podlagi čistih sredstev, brez upoštevanja dodatnih prihodkov.