Pravila o poreklu so zakoni, ki določajo rubriko za določanje vira blaga. Država izvora je lahko zelo pomembna za davke in tarife, trgovinske sporazume in druge zadeve. Mednarodno pravo zajema nekatera pravila o poreklu, države pa lahko določijo tudi svoja. Globalna trgovina ima za posledico situacije, ko ima blago lahko sestavne dele iz številnih držav, zaradi česar je včasih težko določiti, od kod izvira, pravila o poreklu pa standardizirajo ta proces zaradi pravičnosti.
Če je bilo blago v celoti izdelano, pridelano ali proizvedeno v eni državi, je ta država izvor izdelka. Koruza, pridelana v Mehiki, je na primer po zakonu mehiškega porekla. Vendar pa se izdelki pogosto večkrat spremenijo, preden pridejo na odprt trg. Tako pravila o poreklu običajno določajo, da je država, kjer je prišlo do zadnje »bistvene preobrazbe«, ki je blago spremenila v popolnoma nov izdelek, država izvora blaga. Če mehiško koruzo pošiljajo čez mejo Združenih držav in jo zmeljejo v moko, je to bistvena preobrazba in ZDA so nova država izvora.
Nekateri narodi imajo drugačno metodo, ki ne gleda na bistvene preobrazbe, ampak na dodano vrednost. V teh državah je pomembna zgodovina komponent, ko se premikajo čez meje. Po teh pravilih bi prepakiranje mehiške koruze v Združenih državah spremenilo državo izvora koruze, čeprav do bistvene preobrazbe ne pride, ker nova embalaža dodaja vrednost.
Podjetja upoštevajo pravila o poreklu, ko se odločajo, kje dobiti izdelke in kje jih sestaviti. V državi, kjer so bistvene preobrazbe ključne, bi lahko podjetje dalo komponente izdelati v tujini in jih nato sestaviti v svojih domačih državah, tako da lahko izdelke označijo kot domače. To lahko podjetjem pomaga, da se izognejo uvoznim davkom in tarifam za končne izdelke. Prav tako preprečuje, da bi podjetja kršila uvozne kvote in druge omejitve.
Pravila o poreklu v določeni državi se lahko spremenijo po presoji oblikovalcev politike. Podjetja, ki jih zanima trgovanje, proizvodnja ali vlaganje v državo, so zelo pozorna na ta pravila in predlagane spremembe ter lahko lobirajo za politike, za katere menijo, da bodo koristne za njihova podjetja. Vlade na splošno želijo spodbujati rast domačega poslovanja, pri tem pa ne omalovaževati trgovinskih partnerjev, in včasih morajo hoditi po tanki liniji s trgovinskimi predpisi, da bi stranke s nasprotujočimi si in različnimi interesi zadovoljne. Orodja, kot so koncesije in pogodbe, so lahko koristna za pomiritev trgovinskih partnerjev.