Politika tujih naložb so vladni predpisi, katerih cilj je nadzor nad stopnjo tujih naložb, vključno z neposrednimi tujimi naložbami. Ti predpisi so lahko ohlapni ali zelo strogi, odvisno od države in njenih splošnih gospodarskih ciljev. Redno se posodabljajo, da odražajo spreminjajoče se gospodarske razmere in trende, in so pogosto na voljo javnosti prek vladnih spletnih mest in informativnih brošur, če ljudje želijo izvedeti več. Ekonomisti tudi redno razpravljajo in analizirajo politike tujih naložb v trgovinskih publikacijah.
Večina držav želi do neke mere spodbujati tuje naložbe, vendar ne na račun domačih podjetij in gospodarskih dejavnosti. Lahko omejijo vrste naložb, ki so na voljo, pa tudi skupna sredstva, dovoljena za uporabo v tujih naložbah. Politike tujih naložb zajemajo tako naložbe na ravni vlade kot naložbe, ki jih izvajajo institucionalni in korporativni vlagatelji. Vlade lahko uporabljajo naložbe kot orodje za zunanje odnose, pa tudi varnost, pri čemer delajo stvari, kot je vlaganje v infrastrukturo v drugi državi za povečanje stabilnosti.
Ekonomisti so vključeni v razvoj politik tujih naložb. Lahko sodelujejo s strokovnjaki za zunanje odnose, pa tudi s predstavniki vlagateljev in drugih vlad. Običajno so nekatere vrste naložb vedno dovoljene, druge zahtevajo vladno dovoljenje, nekatere pa so morda prepovedane. Država lahko prepove tuje naložbe v političnega sovražnika, na primer, da se izogne zagotavljanju gospodarske pomoči sovražnim državam. Omejitve na ravni posamezne države je mogoče opaziti v številnih politikah, kar odraža različne ravni prijaznosti med investicijskimi partnerji.
Ker se politika in gospodarske razmere spreminjajo, je običajno treba prilagoditi tudi politike tujih naložb. Včasih države prejmejo mandate za to v pogodbah, pri čemer ena država na primer zahteva bolj odprto politiko za spodbujanje naložb. Države z zelo strogo politiko na splošno veljajo za izolacionistične. Država z omejitvami tujih naložb je lahko usmerjena z vzajemnimi politikami, zaradi česar je težje pritegniti tuje naložbe, ki ji pomagajo pri razvoju projektov in programov.
Poleg tega, da se izvaja na nacionalni ravni, je nekoliko drugačna politika tujih naložb opaziti tudi na drugih ravneh. Posamezne investicijske družbe imajo lahko notranje politike o tem, koliko in kam vlagajo v tujini. Nekaterim ljudem lahko delodajalci tudi svetujejo, naj se izogibajo tujim naložbam, ki bi lahko delodajalcu povzročile zadrego ali varnostno tveganje; vladnim zaposlenim, na primer, lahko prepovejo vlaganje denarja v države, ki veljajo za sovražne.