Polimiksini so antibiotiki, ki se uporabljajo za selektivno zdravljenje gram-negativnih bakterijskih okužb. Delujejo tako, da vežejo strukturo, imenovano lipopolisaharid (LPS), ki je prisoten v zunanji celični membrani gram-negativnih bakterij. Polimiksini so sestavljeni iz cikličnega peptida, ki ima dolg hidrofobni rep, ki je ključnega pomena pri motnjah notranjih in zunanjih celičnih membran. Njihov mehanizem delovanja je podoben mehanizmu površinsko aktivnih snovi ali detergentov. Zaradi povečane protimikrobne odpornosti, nevrotoksičnosti in nefrotoksičnosti polimiksini postanejo zdravila zadnje izbire, ki se uporabljajo le, kadar drugi antibiotiki ne delujejo ali so kontraindicirani.
Obstajajo različna zdravila, ki so razvrščena kot polimiksini. Ta zdravila, ki jih proizvaja gram-pozitivna bakterija Bacillus polymyxa, vključujejo polimiksin B, polimiksin E ali kolistin in polimiksin M ali mattacin. Polimiksin B se v kombinaciji z dvema drugim antibiotikoma, imenovanima neomicin in bacitracin cink, pripravi protimikrobno oftalmično mazilo za zdravljenje keratitisa, konjunktivitisa, keratokonjunktivitisa, blefaritisa in blefarokonjunktivitisa. To zdravilo se uporablja tudi kot injekcija za hude in na zdravila odporne okužbe.
Polimiksin E se uporablja tudi za gram-negativne okužbe, zlasti za Acinetobacter in Pseudomonas aeruginosa, odporne na več zdravil. Enterobacteriaceae, odporna na več zdravil, ki ima metalo-beta-laktamazo, je občutljiva tudi na polimiksin E. Polimiksin M je antibiotik ozkega spektra, ki se uporablja za zdravljenje gastrointestinalnih okužb, kot sta griža in infekcijski enterokolitis, ter lokalnih okužb, kot so okužbe ran, preležanine, nekrotične razjede in vnetje srednjega ušesa.
Vse vrste polimiksinov so relativno nefrotoksične in nevrotoksične, kar pomeni, da lahko poškodujejo ledvice in živce, zato se večinoma uporabljajo kot zdravila v skrajni sili. Nevrotoksične reakcije vključujejo šibkost, zaspanost, razdražljivost, parestezije, otrplost in zamegljen vid. Nefrotoksične reakcije vključujejo celične odlitke in albuminurijo ali albumin v urinu. Lahko se pojavi tudi azotemija ali zvišane ravni dušikovih spojin, kot sta sečnina in kreatinin v krvi. To je razlog, zakaj je pri bolnikih, ki jemljejo te antibiotike, potrebno spremljanje delovanja ledvic.
Če se polimiksini uporabljajo dalj časa, se lahko pojavijo prekrite bakterijske ali glivične okužbe, ki jih imenujemo oportunistične okužbe. En primer je kandidoza, ki jo povzroča Candida albicans. Znaki te vrste okužbe vključujejo belkast izcedek iz nožnice ali bele lise v ustni sluznici.
Pri peroralni uporabi se polimiksini slabo absorbirajo. Uporabljajo se tudi drugi načini dajanja, na primer z intravensko injekcijo ali inhalacijo. Polimiksine proizvajajo bakterije, zato lahko ta zdravila povzročijo tudi alergijske reakcije. Simptomi blage alergije so koprivnica in srbenje, hude alergijske reakcije pa omotica in težko dihanje. Če se pojavijo, je potrebna takojšnja zdravniška intervencija in prekinitev zdravila.