Poliklonska protitelesa so protitelesa, ki so bila pridobljena iz več celic B ali celičnih linij. Pripravek teh protiteles je nekoliko podoben vrsti protiteles, ki jih najdemo v normalnem serumu, ki je tekoča komponenta, ki se loči od strjene krvi. Podobnost je posledica dejstva, da protitelesa, ki so poliklonska, prepoznajo različne epitope in imajo različne stopnje specifičnosti. Nasprotno pa protitelesa v monoklonskem pripravku izvirajo iz enega klonskega tipa in prepoznajo isti epitop z enako stopnjo specifičnosti.
Za proizvodnjo poliklonskih protiteles po meri se žival, kot so piščanec, miš ali zajec, imunizira z antigenom in pripravkom adjuvansa. Imunski sistem živali je stimuliran, da proizvaja B celice, ki izločajo protitelesa, ki so specifična za antigen. Po določenem času, običajno nekaj tednov ali celo mesecev, se živalski serum pobere.
Pripravki poliklonskih protiteles po meri so običajno mešanica specifičnosti protiteles, ki vsi prepoznajo isti antigen. Razlika v specifičnosti pomeni, da se protitelesa z različnimi močmi vežejo na različne epitope na antigenu. Serum lahko uporabimo kot je, ko ga ločimo od polne krvi, po želji pa ga lahko tudi dodatno očistimo. Krvni serum, ki vsebuje poliklonska protitelesa, je znan kot antiserum.
Poliklonska protitelesa se eksperimentalno in v klinični medicini uporabljajo iz različnih razlogov. Poliklonske pripravke je na splošno lažje in ceneje izdelati kot monoklonska protitelesa, poleg tega pa lahko prenesejo večje nihanje temperature in pH. V medicini je najpogostejša uporaba poliklonskih protiteles za zagotavljanje pasivne imunosti na nekatere bolezni. Edino učinkovito zdravljenje ebole je na primer transfuzija serumskih protiteles človeka, ki je preživel virus.
Pri boleznih, kot je ebola, je to učinkovito, ker se virus razmnožuje in deluje tako hitro v telesu, da imunski sistem nima časa za vzpostavitev lastne obrambe. Ko se nekdo okuži z virusom ebole, umre veliko prej, preden se imunski sistem lahko bori proti virusu. Edino učinkovito zdravljenje je torej zaščita, ki jo nudi antiserum nekoga, ki se je že srečal z okužbo.
Druga medicinska uporaba antiseruma je kot antitoksin ali antivenin. Ti pripravki vsebujejo protitelesa, specifična za strup strupenih plazilcev, pajkovcev in žuželk. Uporabljajo se za zdravljenje ljudi, ki so jih te živali ugriznile ali pičile, spet zato, ker strup v telesu deluje prehitro, da bi imunski sistem vzpostavil obrambo.