Pnevmociti so vrsta celic, ki obdajajo zračne vrečke ali alveole pljuč. Alveoli so mesto izmenjave plinov v telesu, kar se nanaša na proces, pri katerem se kisik iz vdihanega zraka črpa v krvni obtok, ogljikov dioksid (CO2) pa se odstrani iz krvi in izdihne. Pnevmociti v glavnem delujejo tako, da podpirajo funkcije alveolov in jih lahko ločimo na dva podtipa: tip I in tip II.
Pnevmociti tipa I so dolge in tanke celice, ki so sploščene na velikem območju in zato predstavljajo približno 95 odstotkov alveolarne površine, čeprav predstavljajo le približno 40 odstotkov dejanskih celic. Te celice tvorijo strukturo alveolarne stene, omogočajo izmenjavo kisika in ogljikovega dioksida v alveolah ter pomagajo nadzorovati gibanje tekočine med intersticijem in zračnim prostorom. Tankost teh celic jih naredi še posebej dovzetne za mehanske ali strupene poškodbe, nimajo mitotičnega potenciala in se zato ne morejo regenerirati.
Druga vrsta alveolarnih celic, pnevmociti tipa II, so majhne, debele celice, ki predstavljajo približno 3 odstotke alveolarne površine in predstavljajo približno 60 odstotkov dejanskih celic. Za razliko od celic tipa I imajo te celice mitotični potencial, ki jim omogoča razmnoževanje in diferenciacijo v ključne celice tipa I, ki jih po poškodbi nadomestijo. Pomembna funkcija celic tipa II je proizvodnja in izločanje pljučne površinsko aktivne snovi – tekočine, ki prevleče zračne vrečke in zmanjša količino dela, ki ga pljuča potrebujejo za dihanje.
Pljučni surfaktant je mešanica beljakovin in fosfolipidov, ki v celoti prekrije alveole in prispeva k elastičnosti pljuč. Dve glavni funkciji pljučnega površinsko aktivnega sredstva sta povečati sposobnost izmenjave plinov v pljučih in zmanjšati površinsko napetost alveolov, kar zmanjša količino napora, potrebnega za napihovanje pljuč med vdihom. Če imajo pljuča pomanjkanje te tekočine, so lahko nagnjena k delnemu ali popolnemu kolapsu – znanemu tudi kot atelektaza.
Prašne celice ali alveolarni makrofagi so fagocitna vrsta celic, ki se nahajajo v bližini pnevmocitov. Nahajajo se na glavni meji med telesom in zunanjim svetom – območje, kjer je gostitelj še posebej ranljiv za vdor patogenov, toksinov in tujih snovi – in obramba gostitelja je njihova primarna funkcija. Prašne celice se običajno odzivajo na tuje snovi tako, da jih zajamejo in prebavijo; vendar pa so v primeru grožnje, ki je prevelika, da bi jo lahko nadzorovala samo fagocitoza, te celice sposobne sproščati tudi vrsto provnetnih citokinov, da prikličejo večji imunski odziv telesa.