Naprave, ki sprejemajo signal, vendar omogočajo prehod samo določenim frekvencam znotraj teh signalov in blokirajo vse druge, se imenujejo pasovni filtri. Nekateri od teh filtrov so elektronski in se lahko uporabljajo v avdio opremi, radijski opremi ali drugih vrstah vezij. Druge so optične in omogočajo prehod le določenih valovnih dolžin ali frekvenc svetlobe.
Pasovni filter je sestavljen iz dveh filtrov, sestavljenih skupaj: visokoprepustnega filtra, ki prepušča frekvence nad določenim pragom, in nizkoprepustnega filtra, ki omogoča prehod frekvenc pod določeno mejo. Zvočni filter, ki omogoča samo frekvence med 20 in 20,000 hertzov, saj te predstavljajo tipičen obseg človeškega sluha, je dober primer pasovnega filtra. Ta filter bi združil 20,000 hertz nizkoprepustni filter z 20 hertz visokoprepustnim filtrom, da bi to dosegel.
Elektronski pasovni filtri se lahko vgradijo v čip integriranega vezja (IC) ali pa so izdelani iz uporov in kondenzatorjev ali induktorjev, čeprav so na splošno prednostni kondenzatorji. S spreminjanjem vrednosti upornosti uporov in nazivne kapacitivnosti kondenzatorjev se lahko spremeni efektivna površina filtra. Številni filtri uporabljajo spremenljive upore, da uporabniku omogočijo enostavno spreminjanje njihovega učinkovitega območja, kar odpravlja potrebo po ponovni izdelavi za manjše popravke.
Eden ključnih izzivov pri načrtovanju filtrov je, da ima večina pasovnih filtrov postopen učinek. Če vzamemo zgornji primer, filter ne bi odstranil vseh frekvenc pod 20 hertz in nad 20,000 hertz, ampak bi namesto tega postopoma zmanjšal njihovo velikost. Postopni učinek filtra je mogoče spremeniti z bolj zapleteno strukturo z uporabo dodatnih delov.
Pasovni filtri se uporabljajo tudi v svetu optike, čeprav namesto da bi prepustili samo določene frekvence signala, prepuščajo le določene valovne dolžine svetlobe. Primer je par anaglifnih rdeče-modrih 3D očal. Rdeča leča je pasovni filter, ki prepušča rdeči pas svetlobe, modra leča pa prepušča le modri pas svetlobe. Astronomi uporabljajo tudi pasovne filtre, na primer, da gledajo samo ultravijolično ali infrardečo svetlobo, ki jo oddajajo oddaljene zvezde in galaksije, da bi bolje razumeli kozmos.