V angleščini se pasivni glagoli uporabljajo v zgradbi stavkov, znani kot pasivni glas. V pasivnem glasu se subjekt stavka izvaja, namesto da deluje, in se pogosto pojavi na koncu stavka. To se razlikuje od aktivnega glasu, v katerem subjekt stavka izvaja dejanje. Primeri pasivnih glagolov vključujejo »je bil izbrisan«, »je bil viden« in »se spomnim«. Alternativne, aktivne različice teh glagolov bi bile »izbriši«, »videl« in »se spominja«, pred vsakim pa je predmet stavka.
Po Oxfordskem angleškem slovarju, primarnem viru o angleški rabi, so pasivni glagoli v uporabi vsaj od 14. stoletja. V prejšnjem stavku besedna zveza “je bil v uporabi” uporablja pasivni glas. Alternativni stavek, ki uporablja aktivne glagole, je lahko: »Govorci angleščine so uporabili pasivne glagole«. Izbira, ali uporabiti pasivne ali aktivne glagole, je odvisna od številnih dejavnikov. Ti vključujejo pomen predmeta in osebne ali poklicne slogovne preference.
Nekateri jezikovni vodniki in organizacije aktivno odvračajo od uporabe pasivnih glagolov. Na primer, klasično besedilo Elementi sloga, ki je bilo prvič objavljeno leta 1918, daje prednost aktivnemu glasu pred pasivnim, češ da je »bolj neposreden in živahnejši«. Vendar pa ugotavlja, da ima pasivni glas svoje uporabe. Nasprotno pa nekatera podjetja, kot so časopisi in ponudniki spletnih vsebin, močno ne odobravajo pasivnih glagolov ali jih odločno prepovedujejo. Ironično, to lahko včasih povzroči zamude pri proizvodnji in nerodno besedilo.
V stavku »Trgovina je bila oropana« so uporabljeni pasivni glagoli, ker identiteta roparjev morda ni znana. Alternativni aktivni stavek »Roparji so oropali trgovino« je odveč in neroden. Tudi če so bili tatovi identificirani, lahko pisatelj izbere pasivni glas, da poudari trgovino, ne pa zločince. V primeru njihovega ujetja lahko pisatelj reče: »Roparji so bili ujeti«, saj je očitno, da jih je ujela policija.
Klasičen primer uporabe pasivnih glagolov je stavek »Napake so bile narejene«. Ta stavek se pogosto uporablja v politiki in poslovanju, zlasti kadar je bila javna osebnost ujeta v prekršku. Govorcu omogoča, da navidezno izrazi obžalovanje, ne da bi dejansko priznal krivdo. Niti govornik niti kdorkoli drug ni identificiran kot krivec, samo dejanje pa ni identificirano. To je zaščitni ukrep, če bo govornik kasneje tarča pravnih preiskav.