Osmotski diuretiki so skupina zdravil, ki pri bolnikih povzročijo povečano proizvodnjo urina. Ta zdravila delujejo tako, da premikajo vodno ravnovesje med različnimi deli telesa. Različni osmotski diuretiki vključujejo manitol, izosorbid, sečnino in glicerin. Na splošno imajo ta zdravila manj močan učinek v primerjavi z nekaterimi drugimi vrstami diuretikov. Čeprav se ta zdravila običajno dobro prenašajo, jih bolniki z nekaterimi osnovnimi boleznimi ne smejo jemati.
Mehanizem delovanja osmotskih diuretikov je, da spremenijo, kako ledvice filtrirajo kri in proizvajajo urin. Na splošno imajo osmotska sredstva svoje učinke, ker njihova prisotnost poveča količino snovi, raztopljenih v krvi. Z visokimi koncentracijami osmotskih sredstev v telesu bo voda pritekla iz notranjosti celic v krvni obtok, da bi normalizirala relativno koncentracijo snovi v znotrajceličnih in zunajceličnih prostorih v telesu. Posledica tega je, da več tekočine pride v ledvice, da se filtrira, kar povzroči povečano proizvodnjo urina. Poleg tega lahko prisotnost osmotskih sredstev v tekočini, ki jo filtrirajo ledvice, povzroči, da se manj vode reabsorbira v krvni obtok, kar povzroči povečano uriniranje.
Običajno se uporabljajo štirje različni diuretiki. Ena najpomembnejših je kemična vrsta, imenovana manitol, ki je majhna molekula, ki se ne prebavi in ne sodeluje v nobenih kemičnih reakcijah v telesu. Drugi dve pogosto uporabljeni učinkovini sta glicerin in izosorbid. Urea, še en osmotski diuretik, se v ZDA ne uporablja, lahko pa jo predpišejo v drugih državah po svetu.
Na splošno velja, da so osmotski diuretiki manj močna zdravila v primerjavi z nekaterimi drugimi razredi diuretikov. Povzročajo, da bolniki manj urinirajo v primerjavi z nekaterimi drugimi diuretiki. Čeprav se včasih uporabljajo samo za povečanje izločanja urina, se uporabljajo tudi na nekaj drugih načinov. Manitol se lahko na primer daje bolnikom, ki imajo povišan intrakranialni tlak, da bi zmanjšali ta tlak, tako da povzročijo, da del tekočine v možganih priteče v krvni obtok.
Pogosti neželeni učinki diuretikov lahko vključujejo glavobol, bruhanje in slabost. Dolgotrajna uporaba zdravila lahko zmanjša koncentracijo natrija v krvi, kar vodi v stanje, imenovano hiponatremija. Kadar je blago, to stanje povzroča nespecifične simptome; huda hiponatremija pa lahko povzroči epileptične napade.
Vsem bolnikom ne smemo dajati osmotskih diuretikov. Dajanje osmotskih diuretikov poveča volumen krvi, ki kroži po telesu. Bolnikom, ki že imajo preveč tekočine v telesu, na primer pri bolnikih s končno ledvično boleznijo ali kongestivnim srčnim popuščanjem, zdravil ne smemo dajati, ker bi lahko poslabšala posledice teh osnovnih bolezni. Bolnikom, ki ne proizvajajo urina, prav tako ne smemo dajati zdravil.