Normalni vitalni znaki za odraslega so 12-20 vdihov na minuto v mirovanju; krvni tlak 120/80; impulz v mirovanju 60-100 utripov na minuto; zenice, ki so na sredini, enake velikosti in reaktivne na svetlobo; in kožo, ki je pri svetlopoltih ljudeh topla, suha in rožnata. Normalni vitalni znaki za otroke so 15-30 vdihov na minuto, krvni tlak, ki je 80 plus dvakrat starejši od njih v letih in diastolični tlak približno dve tretjini njihovega sistoličnega tlaka. Njihov utrip naj bo 70-140 utripov, kar je normalno za odrasle pri pregledu kože in zenic, je normalno tudi za otroke. Normalni vitalni znaki za novorojenčke se nekoliko razlikujejo. Na primer, dihati morajo 30-50-krat na minuto in imeti pulz 120-160 utripov na minuto.
Zunanje preverjanje, kaj naj bi se dogajalo v telesu, če ni neposredne nevarnosti za življenje, je definicija normalnih vitalnih znakov. Ti znaki vključujejo dihanje, krvni tlak, zenice in utrip ter barvo, temperaturo in stanje kože. Obstajajo razlike v tistih, ki se štejejo za normalne vitalne znake, vendar so razlike majhne in spadajo v splošne razpone, ki so vzpostavljene in se uporabljajo v sistemih nujne medicinske pomoči (EMS) na mednarodni ravni.
Običajni vitalni znaki se nekoliko spremenijo, če govorimo v zelo specifičnih izrazih. Na primer, dihanje 15-30 na minuto v mirovanju je normalno za otroke, stare 6-10 let. Dojenčki, stari 5 mesecev ali mlajši, pa dihajo 25-40 krat na minuto.
Ponudniki zdravstvenih storitev med oceno pacienta in stalno oskrbo vedno vzamejo tako imenovani niz vitalnih znakov, ki se običajno imenujejo preprosto “vitali”, da bi vedeli, kaj se dogaja v pacientu. Jemanje vitalnih znakov je v urgentni medicini izjemnega pomena, saj jih nujni medicinski tehniki (EMT) in reševalci uporabljajo za pomoč pri hitrem odkrivanju življenjsko nevarnih težav, ki zahtevajo posredovanje in takojšen prevoz v zdravstveno ustanovo.
Vitalne znake lahko vzamete z medicinsko opremo ali ročno. Temperaturo, barvo in stanje kože odkrijemo z vizualnim pregledom in palpacijo. Učence pregledujemo s pomočjo peresne luči, vdihe pa lahko preštejemo ročno ali strojno. Pacientu lahko merimo tudi pulz in krvni tlak ročno ali strojno. Če se krvni tlak meri ročno, se uporablja naprava, imenovana sfigmomanometer, brez stetoskopa.
Uporaba stetoskopa omogoča zajem tako diastoličnega tlaka kot tudi sistoličnega tlaka, ki je edini odčitek, ki ga lahko merimo, ko stetoskopa ne uporabljamo. Če se stetoskop ne uporablja, se imenuje krvni tlak s palpacijo, bolj znan kot “BP z otipom”. Čeprav sta stanje in reaktivnost zenic vitalni znaki, ju ne pregledamo vedno, razen če obstaja sum na poškodbo glave ali uživanje drog ali če je bolnik utrpel hudo travmo.