V preteklosti je bil kupec odgovoren za razumevanje, kaj kupuje in pod kakšnimi pogoji. Ta perspektiva, znana kot »cavet emptor«, latinski izraz, ki pomeni »naj bo kupec pozoren«, je prodajalcem omogočal uporabo vseh razpoložljivih taktik, da bi potencialnega kupca prepričali, da kupi njihovo blago ali storitve. Sčasoma so jurisdikcije po vsem svetu začele sprejemati zakonodajo, namenjeno zaščiti potrošnikov, tako da so številne prakse razglasile za nepoštene trgovinske prakse. Jurisdikcije se bodo razlikovale glede na to, kar menijo, da so nepoštene trgovinske prakse; vendar se večina osredotoča na prakse, katerih namen je zavajati ali zavajati potrošnike.
Številne države po svetu so sprejele nacionalno zakonodajo, katere cilj je preprečiti prodajalcem blaga ali storitev, da uporabljajo zavajajoče, goljufive ali zmedene taktike, da bi potrošnike prepričali, da kupijo njihovo blago ali storitve. Primeri držav in njihove ustrezne zakonodaje vključujejo: Barbados – Zakon o varstvu potrošnikov; Avstralija – Zakon o trgovinskih praksah iz leta 1974; in Evropska unija – varstvo potrošnikov zaradi nepoštenih trgovinskih predpisov. V Združenih državah so posamezne države sprejele zakonodajo, ki obravnava vprašanja, povezana z nepoštenimi trgovinskimi praksami.
Večina zakonodaje, usmerjene proti nepoštenim trgovinskim praksam, je nezakonito namerno zavajati ali lagati potrošnike ali uporabljati goljufivo ali zavajajoče oglaševanje pri poskusu prodaje blaga ali storitev. Natančneje, zakoni pogosto prepovedujejo oglaševanje, ki bi lahko zmedlo ali dokončno zavedlo potrošnika glede izvora, proizvajalca ali sponzorstva blaga. Na primer, oglas, ki namiguje, da je izdelek potrdila ugledna oseba ali organizacija, čeprav tega v resnici ni, je lahko kršitev zakona o nepoštenih trgovinskih praksah.
Druge skupne določbe v zakonodaji, katerih cilj je preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks, so prepovedi trditve, da blago vsebuje sestavine, ki jih ne vsebuje, ali da je izdelek nov, ko se uporablja. Zakoni pogosto preprečujejo tudi oglaševanje enega blaga, ko namerava prodajalec potrošniku dejansko prodati drugo blago. Prav tako so lahko prepovedane trditve o možnosti pridobitve nagrade za nakup blaga ali storitve, razen če prodajalec dejansko ne sledi podelitvi razpisanih nagrad.
Zakoni, sprejeti za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam, lahko obravnavajo tudi način, na katerega lahko prodajalec stopi v stik s potrošniki pri poskusu prodaje blaga ali storitev. Nekateri zakoni prodajalcem prepovedujejo telemarketing ali omejujejo čas ali način, na katerega se telemarketing lahko uporablja kot prodajno orodje. Prodaja od vrat do vrat je lahko urejena tudi z zakonodajo o nepoštenih trgovinskih praksah. Tako pri telemarketingu kot pri prodaji od vrat do vrat večina zakonov zahteva, da prodajalec takoj ob stiku s potrošnikom identificira, kdo je in namen klica ali obiska.