Neodtujljive pravice so pravice, za katere se šteje, da jih ima oseba, ki jih ne more predati ali podariti in ji ni mogoče po zakonu odvzeti. Te pravice se pogosto štejejo za enake naravnim pravicam, s katerimi se človek rodi, in ti izrazi so bili pogosto povezani v sodobni rabi. Različne pravice se pogosto obravnavajo kot neodtujljive in številne različne države imajo ustave ali druge pravne dokumente, ki kažejo na naravo teh pravic za ljudi te države. Neodtujljive pravice v sodobni rabi pogosto izvirajo iz evropskih in ameriških političnih filozofij, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami in ameriško revolucijo.
Imenuje se tudi neodtujljive pravice, so neodtujljive pravice pogosto označene s tristranskim motom ali besedno zvezo, ki je sestavljena iz treh izrazov, ki so med seboj povezani in opisujejo poenotenje. Morda najbolj znan primer tega koncepta, zagotovo v ZDA, je opis takih pravic v ameriški deklaraciji o neodvisnosti, kot so pravice do »življenja, svobode in iskanja sreče«. Druge države so sprejele podobna gesla, ki so sestavljena iz podobnih konceptov, kot je moto Francoske republike »liberté, égalité, fraternité« ali »svoboda, enakost, bratstvo«. Ameriški pogled na neodtujljive pravice izhaja iz Deklaracije o neodvisnosti, ki jo je napisal Thomas Jefferson.
Na Jeffersonovo uporabo »življenja, svobode in iskanja sreče« je verjetno vplivalo delo Johna Lockea in njegov pogled na naravne pravice, podobne neodtujljivim, na življenje, svobodo in lastnino. Pri pisanju Deklaracije o neodvisnosti se je Jefferson odločil, da se izogne pomenu, ki ga je Locke pripisoval lastnini, in namesto tega so nanj vplivali drugi politični komentatorji, ki so na »iskanje sreče« gledali kot na bolj vreden cilj. Številni zgodnji ameriški politični filozofi so na lastništvo lastnine gledali kot na pravico, ki jo zagotavlja država in ni podeljena ob rojstvu. Pomen teh neodtujljivih pravic v ZDA in mnogih drugih državah je v tem, da teh pravic ni mogoče odvzeti brez ustreznega pravnega postopka.
Neodtujljive pravice so običajno določene z zakoni države, čeprav na čisto filozofski ravni veljajo za pravice vseh ljudi. To pogosto vodi v konflikte med državami z različnimi političnimi sistemi, saj lahko državljani enega naroda nekatere pravice vidijo kot neodtujljive, pravni sistem druge države pa ne. Splošna deklaracija o človekovih pravicah določa neodtujljive pravice za vse človeštvo kot »življenje, svoboda in varnost osebe«. Seveda je odvisno od posameznih držav, da se dogovorijo, katere pravice so neodtujljive in jih ustrezno zaščitijo.