Nefili (edninska oblika je Naphil), imenovani tudi »Pazniki«, so svetopisemska predpotopna rasa, za katero pravijo, da se je rodila iz »človeških hčera« in »božjih sinov«. Sklicevanje nanje je omenjeno v Genezi 6:1-7. Nefili se običajno prevajajo v “padli”.
Veliko je špekulacij o tem, kaj v resnici so nefili, saj nihče ni zares prepričan, na kaj namiguje stavek »Božji sinovi«. Medtem ko nekateri teologi trdijo, da se izraz »božji sinovi« nanaša le na pobožne ali pravične ljudi, drugi menijo, da je najboljša razlaga tudi najbolj očitna: nafil je rezultat interakcij med zemeljskim in božanskim. Seveda se razpravlja tudi o tem, kaj je prišlo iz te zveze. Nafil je po vrsti opisan kot velikan, pošast ali hibrid napol angela.
Prevladujoči mit pa bi nas pripeljal do prepričanja, da se definicija začne z zgodbo o padlih angelih. Začetniki tega mita citirajo tako svetopisemsko besedilo kot apokrifne knjige zvitkov Mrtvega morja, zlasti Knjigo velikanov, da bi prepričali svojo teorijo.
Ta zgodba nam pripoveduje, da je visoki angel, imenovan Šemhazaj, vodil skupino privržencev na Zemljo, da bi človeštvo poučili na poti pravičnosti. Po nekaj stoletjih, morda zaradi tako dolgega bivanja na zemlji, so se angeli znašli v razvoju zelo človeških strasti in začeli gledati na ženske na Zemlji z moškimi očmi. Parili so se s temi smrtnimi ženskami in rodili otroke, ki so Nefili.
Tu se zdi, da se usoda Nefilov razdeli. Zdi se, da nekatera besedila navajajo, da so Nefili postali heroji ali veliki možje in pri tem pustili. Drugi trdijo, da so bili nefili močni in močni, vendar jih je tudi pritegnil greh. Rečeno je bilo, da so uprizorili upor proti nebu in s tem povzročili božjo jezo. Končno, ko je njuna hudobnost grozila, da se bo razširila po zemlji, je Bog ukazal angelu Gabrielu, naj sproži vojno med njimi, ki je sčasoma uničila vso njihovo raso.