Nadomestila za brezposelnost so denarna nadomestila, ki jih lahko nekateri ljudje poberejo, če brez lastne krivde postanejo brezposelni. Urejajo in nadzorujejo jih vlade in se razlikujejo glede na pristojnost in lokacijo. V Združenih državah so se te ugodnosti začele v skladu z Zakonom o socialni varnosti iz leta 1935 in jih ureja ameriško ministrstvo za delo. Večina sistemov, vključno z ZDA, je zasnovana samo za pomoč ljudem z osnovnimi potrebami, medtem ko iščejo donosno zaposlitev.
Marsikje so nadomestila za brezposelnost na voljo samo delavcem, ki delajo v statusu zaposlenega, nadomestilo pa temelji na zadnjih dohodkih delavca. Prejemki se zbirajo v obliki tedenskega denarnega nadomestila, ki je pogosto le odstotek prejšnje plače posameznika. Davki se na splošno ne zadržijo od nadomestila za brezposelnost, čeprav se to lahko razlikuje.
Kvalifikacijski dejavniki za pobiranje nadomestil se razlikujejo tudi glede na lokacijo in jurisdikcijo, vendar pogosto zahtevajo, da je bil posameznik, ki izpolnjuje pogoje, predhodno zaposlen za določen čas in da je postal brezposeln zaradi odpuščanja ali odpovedi, ki ni povezana z individualno delovno uspešnostjo. Čeprav je zahtevek mogoče vložiti, ko je oseba odpuščena z delovnega mesta, večina sistemov nekdanjemu delodajalcu dovoljuje, da izpodbija zahtevek, če je bil delavec odpuščen zaradi slabe uspešnosti.
Poleg izpolnjevanja pogojev za izpolnjevanje pogojev za pobiranje nadomestil za brezposelnost morajo delavci tudi iskati zaposlitev in redno poročati o stanju iskanja. Na splošno obstaja čakalna doba med prenehanjem zaposlitve in začetkom prejemanja nadomestil. V večini sistemov se plačila izvajajo le za določeno časovno obdobje, čeprav so na mnogih lokacijah podaljšanja dovoljena v ustreznih okoliščinah.
Vložitev zahtevka za nadomestilo za brezposelnost vključuje stik z uradom za zaposlovanje prek ustreznega državnega organa. V preteklih letih so morali brezposelni delavci čakati v dolgih vrstah za vložitev zahtevka, vendar tehnološki napredek v zadnjih letih večini delavcev omogoča, da vloži elektronske zahtevke bodisi po telefonu bodisi prek interneta.
Medtem ko mnogi na nadomestila za brezposelnost gledajo kot na vrsto socialnega sistema, je predpostavka zagotoviti začasni dohodek državljanom delavskega razreda, ki nepričakovano ali v okoliščinah, na katere ne morejo vplivati, izgubijo službo. Sistem ne spodbuja delavcev k zbiranju teh dajatev za daljše časovno obdobje, tako da jim zagotovi le del dohodka, na katerega se je delavec navadil. Večina delavcev je zato nagnjena k aktivnemu iskanju nove zaposlitve, da bi ponovno pridobila svoj polni dohodkovni potencial.