Montažni roboti so računalniško vodeni, avtomatizirani, programabilni stroji, ki se uporabljajo v proizvodnji in drugih industrijskih okoljih. Ti roboti izvajajo dodeljene naloge na podlagi premičnih poti, programiranih v računalniku. Običajno se zdi, da ti roboti niso več kot robotska roka ali niz rok, ki opravljajo funkcije, kot so varjenje, rezanje, nabiranje ali postavitev materialov vzdolž tekoče linije. Proizvodna okolja, ki vključujejo preveč ponavljajoče se naloge, nevarne materiale ali nevarne pogoje, so idealna okolja za montažne robote.
Sprva so se računalniški stroji v industriji prvič pojavili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z zelo omejeno mobilnostjo. Industrijski roboti, večja kategorija robotike, ki ji zdaj pripadajo montažni roboti, potrebujejo vsaj dve osi za artikulacijo vzdolž katere koli ravne črte. Dve osi omogočata, da se robot premika naprej in nazaj po ravni črti ali gor in dol po ravni črti. Medtem ko lahko nekatere industrijske nastavitve uporabljajo stroje s tako omejeno mobilnostjo, večina montažnih linij in drugih proizvodnih nastavitev potrebuje veliko več mobilnosti in vsestranskosti.
Ker se je robotska tehnologija razvijala od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes, je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) objavila standarde za opredelitev industrijskih robotov. ISO, imenovani večnamenski manipulatorji, montažni roboti in drugi industrijski roboti morajo izpolnjevati merila ISO. Primarno merilo za montažne ali druge proizvodne robote je uporaba treh ali več osi, na katerih se robot artikulira. Z uporabo treh osi imajo industrijski roboti možnost manipuliranja s poljubnim številom materialov in izvajajo poljubno število premikov, potrebnih za sestavljanje izdelkov.
Tri osi omogočajo montažnim robotom, da se artikulirajo, ne le vzdolž ravne črte, ampak skozi prostor kjerkoli v dosegu robotske roke. Naprednejši montažni ali proizvodni roboti imajo zahtevane tri osi, pa tudi tri dodatne osi za nadzor odmika, nagiba in kotaljenja. Z drugimi besedami, napredni roboti lahko dosežejo katero koli točko v prostoru, ki jim je dosegljiv, ampak lahko to storijo iz katerega koli kota.
Neizučenemu očesu se takšne sekire na robotskih rokah zdijo podobne rami, komolcu in zapestju. Kar zadeva funkcijo, se tako obnašajo montažni roboti, ki uporabljajo osi za fleksibilnost in večjo spretnost. Bolj kot se lahko premika robotska roka ali druga oblika robota, več končnih nalog je robot sposoben uspešno krmariti.
Robotska roka na najmanj treh oseh ni edino merilo za industrijske robote, saj morajo roboti za montažo vključevati tudi vse periferne naprave, potrebne za delovanje robota. Takšne zunanje naprave vključujejo računalniške kontrole in programske vmesnike ter dodatne komponente strojne opreme. Skupaj se vse komponente, potrebne za delovanje montažnih robotov, imenujejo delovne celice. V proizvodnih okoljih se uporabljajo številne delovne celice, pri čemer vsaka celica ponavlja vnaprej dodeljene naloge.