Lunarna maria (ednina: kobila) so temne lise na Luni. Maria v latinščini pomeni »morja«, lunarna maria pa ima svoje ime zaradi videza, podobnega oceanu, v nasprotju s svetlejšimi lisami na Luni. Kljub imenu niso voda, ampak temnejša vrsta kamnin. Luna je popolnoma brez kakršne koli tekoče vlage, čeprav znanstveniki verjamejo, da so na nekaterih lokacijah morda prisotne molekule vode. Prva misija za pristanek človeka na Luni, Apollo 11, je pristala v manjši lunarni kobili, Morju miru, spodnja stopnja luninega modula pa je tam še danes.
Lunarna marija je nastala pred 3.16 in 4.2 milijarde let, merjeno z radiometričnim datiranjem, čeprav metode štetja kraterjev kažejo, da so nekateri deli morda nastali že pred 1.2 milijarde let. So poplavni bazalti, ki so nastali iz ogromnih starodavnih vulkanskih izbruhov na Luni, podobnih izbruhom, ki so povzročili množično izumrtje na Zemlji pred 251 milijoni let. Lunarna marija v glavnem obstaja na bližnji strani Lune. Na skrajni strani, ki je ni mogoče videti z Zemlje in jo je fotografiralo le nekaj vesoljskih sond, je skoraj brez marije.
Izbruhi, ki so povzročili lunarno marijo, so dobili svoj vir toplote zaradi segrevanja plimovanja: toplote, ki jo povzroča rahlo upogibanje Lune, ko se prebija okoli gravitacijskega vodnjaka Zemlje. V milijonih let se lahko ta toplota kopiči pod zemljo, dokler ne zadostuje za sprožitev vulkanskega izbruha. Ko je prišlo do teh ogromnih izbruhov, so se nastali tokovi lave priplazili v nižje ležeče dele Lune, od katerih so mnogi udarni bazeni. Bazen Južni pol-Aitken na Luni, največji znani udarni krater v sončnem sistemu, je le skromno pokrit z bazalti kobil.
Večina misij s posadko na Luno je pristala v lunarni mariji zaradi njihove relativne ravnine v primerjavi z luninim višavjem. Vzorci kamnin so bili vrnjeni tako iz luninega visokogorja kot iz marije, ki se po vsebini bistveno razlikujejo. Kamnine v mariji imajo večjo vsebnost železa, kar je delno odgovorno za temnejšo barvo.