Receptorji za ligand so specializirane molekule na površini celic, ki omogočajo, da se nekatere majhne molekule vežejo nanje in povzročijo kemično spremembo znotraj celice. Zaradi poenostavitve se receptorji za ligand običajno imenujejo receptorji, medtem ko se majhne molekule, ki se vežejo nanje, imenujejo ligandi. Ligandi so raznoliki po velikosti in sestavi in obstaja veliko razredov receptorjev, ki so specializirani za ravnanje z njimi. Receptorji lahko upravljajo z ligandi, ki segajo od enega iona do kompleksnega proteina, odvisno od celičnega procesa, ki ga sproži aktivacija ali inaktivacija receptorja.
Natančneje, ligandi in ligandni receptorji tvorijo kompleks, ko se vežejo skupaj, in interakcije med njimi, medtem ko v tem kompleksu sprožijo celične procese. Receptorji so pogosto mišljeni kot specifični za eno vrsto liganda, včasih pa lahko druge molekule posnemajo zahtevani ligand in aktivirajo ali deaktivirajo receptor. Nekatere vrste zdravil to izkoriščajo in na ta način ročno aktivirajo receptorje za boj proti boleznim ali popravljanje celičnega neravnovesja. Dokler se v veznem kompleksu pojavljajo ustrezne vrste interakcij, lahko mimik aktivira ali deaktivira receptor na enak način kot njegov običajni ligand.
Receptorji se lahko vežejo na ligande v enem od dveh splošnih vzorcev, imenovanih ključavnica ali inducirano prileganje. Metoda vezave s ključem in ključem se uporablja, kadar je receptor zelo tog in selektiven glede vrste liganda, ki se lahko nanj veže. Aktivira ga lahko le ligand, ki se popolnoma prilega skupaj, kot lahko kos sestavljanke gre samo na eno mesto. Metoda vezave induciranega prileganja je značilna za receptorje, ki so nekoliko fleksibilni in se lahko spremenijo, da se vežejo, ne da bi bili prestrogi. V tem primeru ni treba, da se ligand popolnoma prilega receptorju, vendar lahko receptor še vedno sproži ustrezen celični proces.
Medsebojno delovanje ligandov in ligandnih receptorjev je pomemben proces v delovanju številnih organizmov in človeškega telesa. Celice nenehno sproščajo signal, ki sproži molekule, kot so ligandi, da drug drugemu povedo, kako dobro telo deluje. Ko se ligandi vežejo na receptorje, se lahko celice odzovejo na spremembe, ki so najprej sprostile ligande, in sprostijo lastne ligande. Ligandi in ligandni receptorji so v stalni zanki, ki dajejo povratne informacije o celicah in okoliškem okolju, kar zagotavlja, da organizem še naprej deluje z največjo zmogljivostjo.