“Kibernetični organizem” je dolga različica bolj znanega izraza “kiborg”, samoregulirajoči organizem, ki vsebuje kombinacijo naravnih in umetnih komponent. Kibernetski organizmi so bili pogosto predstavljeni v leposlovju in tudi v filozofskih raziskavah te teme. Pogosto so bili kiborgi predstavljeni v distopičnih kontekstih, za katere se domneva, da so izraz nelagodja naše družbe zaradi zanašanja na tehnologijo in želje po vrnitvi nazaj v bolj »naravno« stanje.
Po nekaterih definicijah in analizah mnogih mislecev na to temo smo ljudje že kibernetični organizmi. Bodite priča, kako tesno smo že povezani s tehnologijo – preprosta orodja, kot so pisalo in papir, očala ali naprednejše medicinske proteze, kot so srčni spodbujevalniki, se lahko štejejo za zgodnje znanilce prehoda človeštva v bolj kibernetično obliko. Futuristi, kot je Ray Kurzweil, so trdili, da bomo v prihodnjih desetletjih neizogibno postali še bolj kibernetični in sprejeli združitev biologije in tehnologije.
Izkušnje javnosti s kibernetičnimi organizmi so bile večinoma v kontekstu fikcije, kot sta televizijska serija Človek s šestimi milijoni dolarjev ter serije filmov Vojne zvezd in Terminator. Vendar je treba priznati, da je vse večja kiborgizacija človeštva povsod okoli nas in v raziskave za ustvarjanje kibernetskih organizmov se vlaga milijone, če ne milijarde dolarjev. Pogosto »kibernetične« komponente telesa, kot so polžev vsadki, izpolnjujejo osnovne človeške potrebe, kot je potreba po slišanju.
Pogosta etična razprava, ki se pojavlja v kontekstu kibernetskih organizmov, je delitev med terapijo in izboljšanjem. Predsedniški svet za bioetiko, ki ga vodi Leon Kass, je leta 2003 izdal knjigo z naslovom Beyond Therapy, v kateri je kritiziral, po njihovem mnenju, pretirano kiborgizacijo človeštva in potrebo po omejitvah. Podobno trdi tudi knjiga okoljevarstvenika Billa McKibbna z naslovom Dovolj.
Polemika o tem, ali naj se človeštvo izboljša s tehnologijo in se preobrazi v kibernetično raso, bo verjetno eno največjih vprašanj 21. stoletja.