Jazz transkripcije so deli jazzovske glasbe, zapisane, ki prej niso bile zapisane. Te transkripcije imajo tako študijske kot izvedbene namene. Včasih so precej zapleteni in zahtevajo odlične spretnosti prepisovalca. Ni nujno, da so transkripcije natančne glede na to, kar je izvajalec igral ali pel, vendar prepisovalci pri ustvarjanju transkripcije običajno upoštevajo duh in izvirni namen dela.
Te transkripcije običajno spadajo v dve glavni kategoriji. Prva kategorija je prava transkripcija, pri kateri prepisovalec zapiše jazz glasbo za isti inštrument, na katerem je bila prvotno izvedena. S to vrsto transkripcije prepisovalec ostane zvest prvotnemu namenu in občutku dela ter zapiše višine in ritme točno tako, kot jih je izvajalec odigral. Te oblike transkripcije so pravzaprav dokaj redke, ker so nekatere izvedbe jazzovskih mojstrov na ravni igralske sposobnosti, ki je daleč od tega, kar zmorejo drugi izvajalci, in ker je prepisovalcu težko popolno slišati vsako noto.
Druga kategorija jazzovske transkripcije je ohlapna transkripcija. To vrsto transkripcije natančneje opisujemo kot aranžiranje. Prepisovalec prilagodi vse, kar je bilo predvajano. Na primer, lahko spremeni višine višine za oktavo, da bi prilagodil obseg instrumenta, ki je drugačen od izvirnika. Prav tako lahko poenostavi zapletene ritme ali v nekaterih primerih doda popolnoma nov material, tako da meja med kompozicijo in aranžiranjem ni jasna.
Ljudje običajno delajo jazz transkripcije, da bi ohranili in poustvarili jazz improvizacije. Običajno transkribirane improvizacije temeljijo na izvedbi enega igralca, vendar zaradi narave jazza nekatere transkripcije vključujejo zapisovanje sodelovanja več jazzovskih glasbenikov, ki so improvizirali na podlagi standardnih progresij jazz akordov. Ne glede na kompleksnost jazzovskih transkripcij, transkripcije pomagajo drugim bolje razumeti teoretične vidike jazza. Omogoča tudi drugim izvajalcem, da posnemajo mojstre jazza in izboljšajo njihovo igranje.
Jazz transkripcije zahtevajo od prepisovalca posebne glasbene spretnosti. Ker ima prepisovalec samo zvok, s katerim lahko dela, mora imeti bodisi popolno višino, redko sposobnost samodejnega in pravilnega poimenovanja note ob slišanju ali izjemno dobro relativno višino, pogostejšo sposobnost določanja višine tone glede na drugo dano smolo. Prepisovalec mora imeti tudi odličen občutek za notranji ritem, ki omogoča prepisovalcu, da določi, kako dolga mora biti vsaka nota ali počitek v notnem zapisu in kako organizirati skladbo glede na meter in mero. Tudi s temi veščinami lahko dober prepisovalec potrebuje dneve ali celo tedne, da secira in beleži izjemno zapletene jazz improvizacije.