Homeopatska zdravila so zdravila, ki so oblikovana na podlagi načel homeopatije in Similia similibus curanter ali doktrine podobnosti. Izraz homeopatija, ki velja za obliko alternativne medicine, iz grščine pomeni »kot bolezen«, kar kaže na prepričanje, da podobno zdravi podobno. Natančneje, homeopatska zdravila so zasnovana tako, da prikličejo lastnosti snovi za obnovitev zdravja, ki pa bi sicer pri zdravem človeku povzročile simptome iste bolezni.
Zdravnik iz 19. stoletja Hans B. Gram je prvič predstavil homeopatska zdravila v ZDA sredi 1800-ih. Vendar pa nemški zdravnik Samuel Hahnemann (Christian Friedrich Samuel Hahnemann) velja za očeta homeopatije, saj je zaslužen za oblikovanje doktrine podobnosti v poznih 1700-ih. Vir navdiha za oblikovanje svojega sistema homeopatije je izhajal iz opažanja, da je samozdravljenje s pripravkom iz lubja cinchone, drevesa, ki izvira iz Peruja, povzročilo simptome malarije, čeprav sam ni imel bolezni. Iz tega poskusa je Hahnemann sklepal, da lahko ista snov ozdravi osebo, ki jo trpijo podobni simptomi. To je pripeljalo do prvega niza načel, ki ga je vzpostavil Hahnemann, ki je temeljila na njegovi prvotni doktrini, ki jo je imenoval Zakon podobnih.
Hahnemann je nadalje oblikoval drugi sklop načel, imenovan zakon neskončno malih, ki opredeljuje homeopatska zdravila kot snovi, ki dajejo več terapevtske koristi, če so razredčene. Z drugimi besedami, manj je več. Vendar je bila ta teorija v ostrem nasprotju s takratno medicinsko prakso, ki je trdila, da več učinkovine pomeni večjo zdravilno moč. Prav tako je bilo v nasprotju z zrnom standardnega alopatskega pristopa k zdravljenju bolezni, ki je bil usmerjen v zatiranje simptomov in ne v odpravljanje osnovnega vzroka.
Ker je večina homeopatskih zdravil na botanični osnovi, jih mnogi primerjajo z zeliščnimi zdravili. Vendar pa so radikalno različni. Medtem ko je večina homeopatskih zdravil dejansko pripravljena iz različnih zelišč, so narejena tudi iz lubja dreves, korenin, mineralov in gliv. Pravzaprav so nekatera homeopatska zdravila narejena iz snovi, ki bi bile zelo strupene, če bi jih uživali v naravnem stanju. To vodi do drugega razlikovanja med zdravili rastlinskega izvora in homeopatskimi zdravili – slednja so podvržena vrsti “sukusov”, v katerih se razredčijo 200 ali večkrat, dokler ne ostane samo “esenca” prvotne snovi.
Skeptiki do tega sistema medicine trdijo, da so homeopatska zdravila tako razredčena, da je nemogoče, da bi lahko vsebovali kakršno koli izvirno lastnost, da bi bila koristna. Zagovorniki po drugi strani menijo, da so teorije, ki stojijo za homeopatijo, podprte v sodobni medicini. Pravzaprav je običajno primerjava med homeopatskimi zdravili in cepljenjem, saj slednje predstavlja tudi hipotezo, da “podobno zdravi podobno”, če se daje v razredčenih odmerkih.