Hieroglifi so sistem pisanja, ki za zapis jezika uporablja logograme in ne abecedo. Logogrami so posamezni znaki, ki lahko predstavljajo idejo, predmet ali besedo; več sodobnih jezikov uporablja logograme, vključno s kitajščino in japonščino. V starodavnem svetu so tako Egipčani kot Maji uporabljali obsežne hieroglifske jezike, prav tako več sredozemskih kultur, kot sta Kreta in Anatolija. Številni primeri so ohranjeni na stenah grobnic, v zvitkih ter na dobro ohranjenih papirnatih artefaktih in kamnitih ploščah. Ko so bili starodavni hieroglifi prevedeni, so dali dragocene namige o življenju ljudi, ki živijo v teh kulturah.
Beseda “hieroglifi” je zelo stara in so jo Grki uporabljali za opis egiptovskega sistema pisanja v starodavnem svetu. Je sestavljenka dveh grških besed, hieros, za sveto, in glyfein, za pisanje. Duhovniki so verjetno bolje poznali to vrsto pisave kot drugi člani družbe, ki so morda razumeli hieratično pisanje, ne pa hieroglifov, zlasti ker se je knjižnica znakov povečala in se začela uporabljati le ob formalnih priložnostih. Hieratično pisanje je povezano s hieroglifi; duhovniki so ga prvotno uporabljali za hitro beleženje, saj je bilo pisanje veliko manj zamudno in je postalo zelo razširjeno. Hieratska pisava se je kasneje razvila v demotično in kopsko pisanje.
V hieroglifih se za predstavljanje jezika uporablja velika družina znakov. Hieroglif lahko predstavlja jezik na več načinov. Najpogostejši je ideogram ali piktogram ali predstavitev predmeta ali ideje. Številni kitajski znaki so na primer ideogrami. Hieroglif se lahko uporablja tudi kot determinativ, postavljen v bližino drugega znaka, da se razjasni njegov pomen in kontekst. Hieroglifi se pojavljajo tudi kot fonogrami, upodobitve zvokov v jeziku; v majevskih hieroglifih, ki so bili uporabljeni za predstavljanje zlogovnika, je večina znakov fonogramov in tudi logogramov, ki predstavljajo eno samo besedo.
Egipčanski hieroglifi so verjetno najbolj znan starodavni primer te tehnike pisanja in so bili uporabljeni več tisoč let pred običajno dobo, preden so jih izpodrinili drugi sistemi pisanja in jeziki. Njihov pomen se je izgubil do leta 1799, ko je Rosetta kamen odkrila Napoleonova vojska. Rosettski kamen je imel enak odlok v treh jezikih: starogrščini, koptščini in hieroglifi. Številni prevajalci so delali na Rosettskem kamnu in Jean-Francoisu Champollionu ga je končno uspelo prevesti sredi 1800-ih, pri čemer je gradil na delih drugih. Ta prevod je arheologom omogočil, da so izvedeli veliko več o staroegipčanski kulturi in očaral zahodni svet, saj so hieroglifi težko dojemljivi za ljudi, ki so vajeni abecede.
Maji so uporabljali tudi hieroglife za predstavljanje zlogov ali nizov zvokov v jeziku. Večina logogramov v Majevih je povezanih z zvokom in besedo, način branja hieroglifov pa je odvisen od konteksta. Domneva se, da so Maji razvili prvi sistem pisanja v Srednji Ameriki, primeri pa segajo v tretje stoletje pred običajno dobo. Majevski hieroglifi so se še naprej uporabljali do prihoda Konkvistadorjev, ko je pisni sistem hitro prenehal uporabljati. Sredi 20. stoletja so jih arheologi začeli prevajati in pri tem izvedeli veliko o majevski družbi in kulturi.