Dokazi iz druge roke se nanašajo na dokaze, ki so bili „rabljeni“ v sodni sobi. Dokazi iz druge govorice so izključeni iz sodnih zadev v skladu s pravilom o dokazih iz druge govorice. To pomeni, da so dokazi iz druge govorice nedopustni na sodišču.
Ko pride do sodnega postopka, tako toženec kot tožnik predstavita priče, ki pomagajo sodniku ali poroti rekonstruirati dogodke, ki so privedli do sodnega postopka ali kazenskega postopka. Pripovedi prič so zasnovane tako, da zagotovijo jasnejšo sliko o tem, kaj se je zgodilo, in pomagajo prepričati sodišče, da ima bodisi tožnik bodisi toženec prav in upravičen do zmage v zadevi. Priče so predstavljene tako v kazenskih kot v civilnih sojenjih.
Obstajajo določene omejitve glede tega, o čemer lahko priča priča. Izvedenci lahko na primer pričajo o tem, kar menijo, da se je lahko zgodilo v zadevi, vendar morajo imeti dovolj kvalifikacij, da prepričajo sodišče, da imajo znanje za takšno domnevo o zadevi. Pravilo o govoricah je ena od posebnih omejitev glede tega, kaj lahko priče na splošno pričajo.
Po pravilu o govoricah priča ne more pričati o izjavah, danih zunaj sodišča. V bistvu to pomeni, da ne more pričati o tem, kaj je kdo rekel ali mislil zunaj sodne dvorane. Pravilo govoric iz druge strani je določeno v Zveznih pravilih o dokazih, člen VIII.
V skladu z Zveznimi pravili o dokazih so izjave iz druge izjave opredeljene kot vse izjave pod “razen tiste, ki jo je izjavil med pričanjem na sojenju ali zaslišanju, ponujene kot dokaz za dokazovanje resnice zatrjevane zadeve.” To pomeni, da če izjave ni dala priča na sodišču in se ji ponudi, da dokaže resničnost tega, kar priča govori, ni dopustna. Po tem pravilu torej priča ne more pričati ničesar, kar je kdo drug rekel ali mislil, niti ne more pričati ničesar, kar je povedal sam, če je bilo povedano izven sodišča.
Predpostavka pravila o dokazih iz izrek je, da so ljudje nezanesljivi in da izjave, dane naključno, niso nujno resnične in jih ne bi smeli predložiti kot dokaz na sodišču. V skladu s sistemom običajnega prava takih dokazov ni mogoče predložiti sodniku ali poroti med uradnim kazenskim ali civilnim sojenjem, čeprav se lahko predložijo v predkazenskem postopku. Sistem civilnega prava je bolj ohlapen glede dokazov iz druge javnosti kot sistem običajnega prava, kar daje sodnikom več svobode, da pri odločanju o zadevi upoštevajo dokaze iz druge izjave.