Krepuskularni žarki so sončni žarki, ki izgledajo, kot da prihajajo iz določene točke na nebu, najbolj klasično Sonca, čeprav se lahko pojavijo tudi na obzorju nasproti Sonca. Številna nadomestna imena se uporabljajo za opis krepkularnih žarkov, ki pogosto vključujejo verske reference, kar odraža dejstvo, da je ta osupljiv vizualni fenomen lahko videti kot božja roka na nebu. Morda poznate krepkularne načine, kot so Jakobovi prsti, prelom oblakov, božji žarki, Budov prst ali sonce, ki črpa vodo.
Pravzaprav so ti svetlobni snopi res vzporedni drug z drugim, samo izgledajo, da prihajajo iz enotne točke zaradi perspektive. Pomislite na crepuskularne žarke kot na niz železniških tirov. Ko gledate železniške tire naravnost, boste morda opazili, da se zdijo, da se zbližajo na točki v daljavi, čeprav temu ni tako. Krepuskularni žarki delujejo na enak način.
Ta vizualni učinek nastane, ko se sončna svetloba izmenično razprši s prahom, dežjem, snegom ali meglo in jo zakrije nekaj, kar meče senco. Klasično se krepuskularni žarki pojavljajo kot svetlobni žarki, ki prihajajo iz oblaka, pri čemer sončna svetloba prebija oblak na tankih mestih, medtem ko oblak senči druga področja in ustvarja iluzijo svetlobnih stebrov. Krepukularne žarke lahko ustvari tudi preplet svetlobe in sence v gozdu, blizu gore ali v močno grajenem območju, kot je finančna četrt v središču mesta.
Običajno se krepuskularni žarki pojavljajo ob zori in mraku, kar pojasnjuje njihovo ime: “krepuskularno” pomeni “ki se nanaša na mrak”. Zaradi povečanega kontrasta so zaradi povečanega kontrasta ti svetlobni žarki veliko bolj vidni, zaradi česar so pogoji za videnje sumračnih žarkov odlični. Vendar pa jih je mogoče videti kadar koli v dnevu, odvisno od razmer.
Večino časa se zdi, da krepuskularni žarki sevajo iz Sonca. Vendar pa je včasih mogoče videti antikrepuskularne žarke, ki se pojavljajo nasproti Sonca. Ti krepuskularni žarki nastanejo z odbojom sončne svetlobe proti oblaku ali drugi površini nasproti Soncu. V nekaterih primerih lahko antikrepuskularni žarki celo uokvirjajo luno, ko začne vzhajati, kar ustvari zelo nepozabno vizualno podobo.
Ti snopi svetlobe se običajno uporabljajo v umetniških delih, zlasti v verski umetnosti, da osvetlijo prizor in ustvarijo več kontrasta in vizualnega zanimanja. Fotografi zelo radi delajo s krepuskularnimi žarki, saj lahko interakcija svetlobe in sence ustvari zelo zanimivo fotografsko kompozicijo.