»Človeške univerzalije« je izraz, ki se uporablja v antropologiji in evolucijski psihologiji za označevanje vedenjskih ali kognitivnih lastnosti, ki so skupne vsem nevrološko normalnim ljudem. Pojem človeških univerzalij je bil delno oblikovan kot izziv kulturnemu relativizmu, prevladujočemu pogledu na človeško naravo v poznem 20. stoletju, za katerega nekateri psihologi in antropologi vidijo, da močno pretirava razlike med pripadniki človeške vrste.
V istoimenski knjigi, objavljeni leta 1991, je profesor antropologije Donald Brown naštel na stotine človeških univerzalij, da bi poudaril temeljno kognitivno skupnost med pripadniki človeške vrste. Nekatere od teh človeških univerzalij vključujejo izogibanje incestu, teritorialnost, strah pred smrtjo, rituale, varstvo otrok, igro pretvarjanja, žalovanje, delitev hrane, sorodstvene skupine, družbeno strukturo, kolektivno odločanje, bonton, zavist, orožje, estetiko in še veliko več. Širše priznanje človeških univerzalij je privedlo do neke vrste mini-revolucije v psihologiji, ki je začela jemati več prispevkov iz težjih znanosti antropologije in biologije, manj pa iz vseprisotne pop-psihologije 20. stoletja.
Eden največjih popularizatorjev pojma človeških univerzalij v zadnjih letih je Steven Pinker, kognitivni znanstvenik s Harvarda in avtor štirih široko branih knjig o človeškem umu. Kot zagovornik naraščajoče znanosti evolucijske psihologije Pinker trdi, da imamo vsi na enak način deset prstov na rokah, deset prstov na nogah, dve oči, dve ušesi in usta, vsi z enakimi osnovnimi biološkimi značilnostmi od osebe do osebe, pričakovati bi morali, da bodo naše kognitivne lastnosti imele podobno skupnost. Psihološke razlike med ljudmi so torej razlike v stopnji, ne v naravi.
Obstoj eksperimentalno preverljivega niza človeških univerzalij ima dve ključni posledici. Prvi je, da naredi nadaljnje psihološke eksperimente in raziskave bolj dragocene, kot so nekateri morda mislili. Če lahko prepoznamo skupne kognitivne značilnosti med nami in njihove značilnosti, ne izvemo le o vsaki človeški kulturi in posamezniku na zemlji danes, temveč o tistih v neomejeni prihodnosti, dokler njihov genom ostane v bistvu človeški. Drugi je, da ima človeška vrsta več skupnega, kot bi mislila konvencionalna psihologija – da konflikti nastanejo kljub našim temeljnim kognitivnim podobnostim in ne iz njih.