Bonitetne agencije so organizacije, ki določajo bonitetne ocene za izdajatelje vrednostnih papirjev, kot so obveznice. Te agencije igrajo močno in pomembno vlogo v finančnem okolju, saj lahko bonitetne ocene ustvarijo ali zlomijo podjetje. Redno objavljajo posodobitve ocen v korist širše javnosti, pa tudi vlagateljev, vlad in finančnih podjetij. Čeprav so te agencije izjemno močne, so bile tudi kritizirane, zlasti v finančni krizi 2008–2009, v kateri so bile vprašljive bonitetne ocene krive za spodbujanje finančnih težav v nekaterih regijah.
Nekateri primeri bonitetnih agencij vključujejo Standard and Poors, Moodys, Fitch Ratings in Rating and Investment Information, Incorporated. Te agencije na splošno izdajajo bonitetne ocene za izdajatelje vrednostnih papirjev ali vrste vrednostnih papirjev na določenem območju, kot to počne Moodys v Združenih državah, včasih pa več bonitetnih agencij ocenjuje izdajatelje vrednostnih papirjev v isti državi. Do bonitetnih ocen pridemo ob upoštevanju uspešnosti podjetja, uspešnosti vrednostnih papirjev, ki jih izda podjetje, in vprašanj, kot so gospodarska gibanja.
Ocene je mogoče razdeliti na več načinov, pri čemer številne bonitetne agencije uporabljajo črkovne ocene. Ocene ljudem omogočajo razlikovanje med vrednostnimi papirji naložbenega razreda, vrednostnimi papirji, ki so lahko mejne narave, in vrednostnimi papirji, ki so »smeti«, neprimerni za naložbe. Bonitetne agencije lahko ocenjujejo finančne družbe, posamezna podjetja, ki izdajajo vrednostne papirje, kot so delnice in obveznice, ter vlade, ki običajno uporabljajo obveznice in druge dolžniške obveznosti kot orodje za zbiranje sredstev.
Ena največjih težav, ki pestijo bonitetne agencije, je ta, da lahko ocene zaostajajo za informacijami v realnem času. Podjetje lahko na primer še naprej prejema oceno AAA še dolgo po tem, ko postane očitno, da ima podjetje težave. Bonitetne agencije so bile kritizirane tudi zaradi tesnih odnosov z vodji podjetij in nezmožnosti pravilnega ocenjevanja kompleksnih finančnih instrumentov. Ko se na primer združi velika skupina hipotek, se lahko združenju dodeli višja ocena, kot si zasluži, ker bonitetni agenciji težko pride do ocene.
Druga težava pri bonitetnih agencijah je, da lahko znižanje ocene povzroči finančne težave. Če bonitetna agencija zniža bonitetno oceno državne vlade, na primer zaradi težav s finančno uspešnostjo, bo ta vlada težje pridobila kapital. Posledično lahko znižanje ocene postavi vlado v še bolj neprijeten položaj, zaradi česar si bo težko opomogla. Čeprav bi lahko trdili, da so bonitetne ocene dragocena storitev, ki omogoča pametno vlaganje, so lahko učinki znižanja ocen bonitetnih agencij zelo pomembni.