Opijske vojne so bile serija spopadov med Kitajsko in več zahodnimi državami, predvsem Anglijo. Te vojne včasih skupaj imenujemo tudi anglo-kitajska vojna. Končni rezultat opijskih vojn je bilo nasilno odpiranje Kitajske za trgovino in trajno ponižanje kitajske vlade in kitajskega ljudstva. Številni študenti kitajske zgodovine so predlagali, da so dogodki iz opijskih vojn tleli v kitajski zavesti desetletja in postavili temelje za številne nasilne upore konec 19. in zgodnjega 20. stoletja.
Te vojne so bile zakoreninjene v želji po trgovanju na Kitajskem. Kitajska je bila v trgovini z Zahodom že od 1600-ih, pri čemer so Zahodnjaki uporabljali predvsem srebro za plačilo svile, začimb, čaja, porcelana in vrste drugega kitajskega blaga. Številni zahodni narodi so bili navajeni kupčkati z blagom, ne pa z denarjem, in začeli so vznemirjati kitajske zahteve po srebru namesto trgovskega blaga.
Ko je Velika Britanija prevzela nadzor nad Indijo, je pridobila tudi monopol nad indijsko proizvodnjo opija, britanski trgovci pa so prišli do briljantne rešitve kitajskega trgovinskega problema. S tihotapljenjem opija na Kitajsko bi lahko trgovci pridobili stalen vir kitajskega srebra, ki bi ga lahko uporabili v trgovini, tako da bi ustvarili trg za zelo zasvojen narkotik. Kitajska vlada, razumljivo, o tej ideji ni razmišljala toliko kot Britanci, in mnogi vladni uradniki so začeli protestirati proti naraščajoči trgovini z opijem in poskušati uveljaviti stroge kitajske zakone proti drogam.
Leta 1839 je kitajska vlada imenovala komisarja Lina Zexuja za nadzor kitajskega pristanišča Guangzhou. Zexu je zavzel strogo stališče proti opiju in je celo napisal pismo kraljici Viktoriji, da bi izjavil, da namerava ustaviti trgovino z opijem. Zaplenil je in uničil ogromne količine opija, kar je Britancem dalo izgovor za začetek prve opijske vojne. Britanci so trdili, da se je ukvarjal z uničenjem premoženja, obalna kitajska mesta pa so zabili s topovskimi ladjami in vojaki. Končno je bila kitajska vlada prisiljena priznati poraz, Britanci pa so jih prisilili v Nanjingovo pogodbo, s katero so leta 1843 pridobili ozemlje Hongkonga skupaj z zelo ugodnimi trgovinskimi pogoji.
13 let pozneje je drugo opijsko vojno sprožila preiskava pod vodstvom Kitajcev in zaseg britanske ladje, ki je bila osumljena tihotapljenja. Britanci so znova uporabili vojaško silo, v spremstvu držav, ki so želele delček donosne trgovine na Kitajskem, kot sta Francija in Združene države. Leta 1860 so bili Kitajci dolžni podpisati drugo pogodbo, pogodbo iz Tianjina, ki je odprla več pristanišč za evropsko trgovino, zagotovila prost prehod evropskim trgovcem na Kitajskem in zavezala Kitajsko, da plača odškodnine državam, vključenim v drugo opijsko vojno.
Opijske vojne se pogosto uporabljajo kot jasen primer evropskega imperializma na Kitajskem. Kot mnoge države v Aziji je bila Kitajska prisiljena proti svoji volji odpreti svoje meje za trgovanje in svojim evropskim “partnerjem” ponuditi zelo ugodne trgovinske pogoje. »Neenake pogodbe«, kot so znane pogodbe, ki so končale opijske vojne, so evropskim podpisnikom zagotovile številne zelo donosne pogodbe, pristanišča in pogoje ter prisilile Kitajsko, da je precej ogrozila svoj pravni sistem. Navsezadnje se je kitajsko prebivalstvo uprlo in opijske vojne bi lahko veljale za glavni dejavnik, ki je prispeval k padcu dinastije Qing, zadnje kraljeve dinastije na Kitajskem.