Med ameriško državljansko vojno se je več držav odcepilo od Združenih držav Amerike (»Unija«), da bi oblikovale Konfederativne države Amerike. Poznan tudi kot Konfederativne države ali Konfederacija, sestavljale so ga južne države in ozemlja, ki so ustanovila dejansko vlado, ki jo je vodil predsednik Konfederacije Jefferson Davis. Skupno se je 11 južnih držav odcepilo od Unije, Konfederacija pa je trajala med državljansko vojno, od 1861 do 1865.
Čeprav je bilo razlogov za razkol med Unijo in Konfederacijo veliko, je bil glavni vzrok nesoglasje med vladama glede vprašanja suženjstva. Južne države so želele še naprej dovoljevati prakso, medtem ko severne države niso. Druga vprašanja, kot so pravice držav ter davki in tarife, pa so bila tudi glavni vir napetosti. Ker so odnosi med severnimi in južnimi državami postajali vse težji, se je sedem južnih držav odločilo, da se ločijo od Unije. To se je zgodilo, preden je Abraham Lincoln prevzel funkcijo, vendar so se po začetku njegovega mandata odcepili še štirje.
Konfederativne države Amerike so se uradno razpustile, ko se je konfederacijska vojska predala aprila 1865. Do takrat pa je divjala bitka med vojskami Unije in konfederacijskimi vojskami, ker Unija – ali kar je ostalo od Združenih držav Amerike – ni priznala Konfederacija kot neodvisen narod. Predsednik Abraham Lincoln je vodil zadevo Unije in v času njegovega predsedovanja sta se obe strani borili – kot je dejal predsednik Lincoln – kot razdeljen narod.
Po končani državljanski vojni in ukinitvi Konfederativnih držav Amerike so bile države, ki so se poskušale odcepiti, ponovno zastopane v kongresu, da bi združile državo. Osvobojeni sužnji, ki so se borili za Unijo, znani kot svobodnjaki, so začasno dobili volilno pravico, vendar se bo njihov boj za državljanske pravice nadaljeval v naslednjem stoletju.