Beta receptorji ali beta adrenergični receptorji so del simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem deluje neprekinjeno, vendar je odgovoren tudi za telesne spremembe, ki se pojavijo v nujnih primerih, kar ustvarja dobro znani odziv boj ali beg. Te učinke v telesu povzroča sproščanje hormonov, imenovanih adrenalin in noradrenalin, ki se vežeta na alfa in beta adrenergične receptorje na ciljnih organih in jih aktivirata, da povzročijo specifične spremembe. Srce bije hitreje, krvni tlak se dvigne, dihalne poti se razširijo in prebava je zavirana. Beta receptorje najdemo v mišicah v srcu, krvnih žilah, dihalnih poteh in maternici ter v maščobnem tkivu.
V telesu najdemo tri glavne vrste receptorjev beta, znane kot beta1, beta2 in beta3. Receptorja beta ne smemo zamenjevati s tako imenovanim receptorjem beta celic, ki ga najdemo na beta celicah v trebušni slinavki. V mnogih primerih se beta receptorji nahajajo na gladkih mišicah, ki niso pod prostovoljnim nadzorom, njihova aktivacija pa vodi do sprostitve mišic. Beta1 receptorji, ki jih najdemo na srčni mišici, so različni. Ko se hormoni vežejo nanje in jih aktivirajo, se srce spodbudi, da utripa hitreje in močneje.
Beta2 receptorje najdemo na gladkih mišicah v stenah krvnih žil, dihalnih poti in v maternici. Njihova aktivacija zavira krčenje mišic, kar povzroči razširitev krvnih žil, razširitev dihalnih poti in sprostitev maternice. Beta3 receptorji se nahajajo v maščobnem tkivu. Ko se aktivirajo, spodbujajo razgradnjo maščobe, proces, znan kot lipoliza, čeprav pomen tega ni povsem razumljen.
Zdravila, ki stimulirajo receptorje beta, se lahko uporabljajo za zdravljenje stanj, kot je astma, pri katerih mišični krči dihalnih poti preprečujejo normalno dihanje. Uporabljajo se zdravila, ki selektivno delujejo na receptorje beta2, ki se nahajajo na gladkih mišicah v stenah dihalnih poti. Povzročijo sprostitev mišic, razširijo dihalne poti in bolniku omogočijo dihanje.
Zdravila, znana kot zaviralci beta, so bila razvita za blokiranje receptorjev beta, ki preprečujejo, da bi se hormoni nanje vezali in jih aktivirali. Nekatera od teh zdravil blokirajo tako beta1 kot beta2 receptorje. En primer je propranolol, ki se uporablja za zdravljenje visokega krvnega tlaka ali hipertenzije. Znižuje hitrost in silo, s katero bije srce, lahko pa vpliva tudi na dihanje z zožitvijo dihalnih poti. Druga zdravila, ki selektivno blokirajo receptorje beta1, imajo manjši učinek na dihanje, čeprav je to morda še vedno preveč za nekatere ljudi z astmo.