Bentos so živali, ki živijo na ali pod morskim dnom, v tako imenovanem bentoškem območju. Lahko jih primerjamo s planktonom, ki prosto plava. Nekatere običajne živali bentosa so različni morski črvi (zlasti poliheti), morska trava (vrsta cvetoče rastline), školjke, ostrige, morske kumare (vrsta iglokožca), krhke zvezde, morske anemone, morske zvezde, morske brizge (plaščarje) , golobrani (mehkužci) in različni kozici in rakom podobni raki, če naštejemo le nekatere.
Poleg zgoraj naštetega makroskopskega bentosa je izjemno bogat mikroskopski bentos, vključno z vodnimi medvedi (tardigradi), ogorčicami (najpogostejša večcelična žival na Zemlji), gastrotrihi, majhnimi raki, kot so kopepodi, foraminifere (navadni protisti), diatomeji in različnimi ameboidi ciliatov in bičačev. Ker je svetloba na morskem dnu ponavadi slabša kot na površini in je skoraj odsotna na globinah pod 200 m (656 ft), se temelj prehranjevalne verige bentosa bolj osredotoča na mrtve živali in rastline, ki padajo od zgoraj, kot na aktivno fotosintezo.
Bentoški organizmi pokrivajo celotno površino oceanov, čeprav so veliko redkejši na lokacijah zunaj epikontinentalnih polic. Nekateri bentosi so prilagojeni na življenje blizu obale, tudi v medplimni regiji, kjer lahko zaradi posebnih prilagoditev zdržijo več ur brez vode. Druge, kot so morske kumare, so prilagojene na življenje v najtemnejših globinah oceanov. Globokomorski bentos je med najbolj nenavadnimi in vključuje enocelične organizme, ki presegajo en centimeter, ki so sposobni puščati sledi, velikanske morske anemone s premerom do 2 m (6 ft) in velikanske izopode (povezane z žuželkami) velikosti hišne mačke. Nekateri od teh bentoških organizmov so zelo slabo razumljeni in raziskave o njih še potekajo.
Vsi organizmi na svetu so za preživetje popolnoma odvisni od bentoških organizmov. Ti organizmi vznemirijo in zaužijejo trupe živali, ki se potopijo na dno, ter jih izločijo kot iztrebke, ki se raztopijo v hranilnih snoveh, ki se pri dvigovanju spet odnesejo na površje. Na ta način se ogljik ne kopiči na dnu oceana, ne da bi ga spet odnesel nazaj. V nasprotnem primeru bi bil v milijonih let ves svetovni ogljik zasežen v globokem morju, tako da ga ne bi bilo za nobeno obliko življenja.