Antidepresivi so zdravila za stabilizacijo razpoloženja, ki se uporabljajo za zdravljenje različnih stanj, vključno z zmerno do hudo depresivno motnjo, napadi anksioznosti in posttravmatsko stresno motnjo. Antidepresivi, ki so bili prvič odkriti v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, so postali učinkovito orodje v boju proti depresiji in drugim motnjam. Antidepresive so prvič odkrili po naključju, ko je bilo ugotovljeno, da zdravilo, imenovano iproniazid, ki je bilo prvotno razvito za zdravljenje tuberkuloze, lajša simptome depresije. Čeprav znanstveniki še vedno niso prepričani, kaj točno povzroča depresijo, se domneva, da nekateri nevrotransmiterji – kemikalije, ki prenašajo sporočila med možganskimi celicami – močno vplivajo na človekovo razpoloženje. Antidepresivi delujejo tako, da povečajo aktivnost teh nevrotransmiterjev.
Danes se uporabljajo štiri glavne vrste antidepresivov. Najstarejša zdravila za stabilizacijo razpoloženja so spadala v skupino zdravil, znanih kot zaviralci monoaminooksidaze (MAOI). MAOI delujejo tako, da ustavijo razgradnjo monoaminskih nevrotransmiterjev in tako povečajo količino teh kemikalij, prisotnih v telesu. Zaviralci MAO, ki so običajno predpisani za depresijo in socialno anksioznost, lahko povzročijo zelo resne interakcije med zdravili in hrano. Zaradi svoje nevarne narave se ta zdravila danes običajno predpisujejo le bolnikom, ki se niso odzvali na druga zdravljenja.
Po odkritju zaviralcev MAO so znanstveniki razvili triciklične antidepresive (TCA). TCA povzročajo manj stranskih učinkov kot zaviralci MAO in so bili zato več let prednostna metoda zdravljenja. TCA so učinkoviti tudi pri zdravljenju kronične bolečine, kot je nevralgija. So pa nevarni pri prevelikem odmerjanju in so jih v veliki meri nadomestila novejša zdravila.
Danes najbolj pogosto predpisani antidepresivi spadajo v razred, znan kot selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI). V bistvu SSRI delujejo tako, da zadržijo večjo količino nevrotransmiterja serotonina v možganskih receptorskih območjih, kar možganom omogoča, da bolje izkoristijo serotonin. Na splošno velja, da serotonin neposredno vpliva na razpoloženje, zato lahko bolniki občutijo izboljšano razpoloženje, če hranite večjo količino te kemikalije na mestu, kjer jo telo lahko uporabi.
Zadnja večja skupina antidepresivov, ki se danes uporabljajo, spada v razred zaviralcev ponovnega privzema serotonina-noradrenalina (SNRI). SNRI delujejo bolj ali manj enako kot SSRI, le da vplivajo na način, kako možgani uporabljajo nevrotransmiter norepinefrin in serotonin. SSRI in SNRI so na splošno varnejši od zaviralcev MAO in TCA, saj povzročajo manj stranskih učinkov in interakcij z zdravili.
Nekateri pogosti neželeni učinki, ki jih povzročajo antidepresivi, vključujejo suha usta, zaspanost, spremembe v apetitu ter povečan občutek depresije in tesnobe. Vendar pa se mnogi od teh simptomov zmanjšajo, ko se telo prilagodi na zdravilo. Antidepresivi lahko povzročijo tudi spolne stranske učinke, kot sta zmanjšan libido in erektilna disfunkcija.
Ker so depresija in druge afektivne motnje lahko povezane s situacijskimi vzroki, pa tudi s kemičnimi neravnovesji, se antidepresivi običajno kombinirajo s psihoterapijo za boj proti depresiji. Kot pri vseh zdravilih je pomembno, da bolniki jemljejo antidepresive le pod zdravniškim nadzorom. V kombinaciji s terapijo se je izkazalo, da stabilizatorji razpoloženja dajejo zelo učinkovite rezultate pri bolnikih z depresijo.