Antibakterijski peptidi so kratki nizi aminokislin, ki jih telo uporablja za ubijanje nalezljivih bakterij. So del prirojenega imunskega odziva telesa, zato pri svojem delovanju niso specifični. Včasih se ti peptidi imenujejo protimikrobni peptidi, ker so sposobni ubiti druge organizme, kot so virusi in glive, pa tudi tumorske celice.
V povprečju so antibakterijski peptidi sestavljeni iz verig samo 15 do 45 aminokislinskih ostankov. So kisle, zato imajo pozitiven naboj. Velikost in naboj teh peptidov imata pomembne posledice za njihovo vlogo pri imunosti. Proizvodnja teh peptidov znotraj imunskih celic lahko poteka hitro zaradi njihove majhnosti. To telesu omogoča, da ustvari veliko število peptidov za boj proti velikemu številu bakterij, ki se hitro delijo.
Večina bakterij ima negativno nabito celično membrano. Zato jih privlačijo protimikrobni peptidi, ki imajo pozitiven naboj. Telesne gostiteljske celice imajo površinski holesterol, zaradi česar so nevtralne, zato ti peptidi nanje ne ciljajo.
Zaradi svojih strukturnih razlik imajo antibakterijski peptidi številne načine za ubijanje bakterij. Lahko odprejo pore v membrani bakterijske celice ali pa vstopijo v membrano in delujejo znotraj. Ko so v bakteriji, lahko ti peptidi poškodujejo bakterijske organele, preprečijo replikacijo DNK ali motijo delitev celic.
Z nekaj izjemami ti peptidi vedno zaključijo svoje delovanje tako, da povzročijo razgradnjo celične membrane, znano kot liza. Ta postopek popolnoma uniči bakterije. Vendar pa so ti peptidi velikokrat dejansko ubili bakterije na druge načine, preden pride do lize.
Poleg neposrednega ubijanja nalezljivih organizmov obstajajo tudi druge funkcije, ki jih opravljajo antibakterijski peptidi. Peptidi lahko pomagajo pri celjenju ran, povzročijo, da bližnje imunske celice izražajo različne gene ali izvedejo določene ukrepe proti bližnjim mikrobom. Lahko delujejo kot signalne molekule, ki povzročijo, da imunske celice spodbudijo več celic, da prispejo na mesto poškodbe. Vsi ti ukrepi prispevajo k čiščenju okužbe iz telesa.
Bakterije lahko postanejo odporne na nekatere peptide, tako kot lahko postanejo odporne na antibiotike. Odpornost je običajno v obliki sprememb na njihovi celični površini, zaradi česar jih peptidi težje prepoznajo in napadejo. Na splošno pa lahko telo deluje mimo teh obrambnih mehanizmov. V telesu se proizvaja na stotine vrst antibakterijskih peptidov, ki se nekoliko razlikujejo v obliki in delovanju. Takšna raznolikost omogoča telesu, da se bori proti okužbi tudi ob odpornosti.