Akvaporin je specializirana beljakovina, ki se nahaja v celični membrani telesnih celic. Tvori mehanizem, ki je odgovoren za črpanje vode v celico in iz nje po potrebi. Akvaporini so del velike družine glavnih intrinzičnih beljakovin, beljakovin, ki tvorijo pore ali kanale v celični membrani in delujejo za uravnavanje sestave notranjosti celice.
Akvaporin je leta 1992 odkril Peter Agre z univerze Johns Hopkins. Za svoje odkritje je Agre leta 2003 prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Med študijo o antigenu krvne skupine Rh je naključno odkril akvaporine, kar je potrdilo dolgoletne sume znanstvene skupnosti, da obstaja mehanizem za transport vode skozi celično membrano.
Akvaporini vodijo vodo v celico in iz nje, vendar preprečujejo gibanje ionov in drugih topljencev po celični steni. Specializirana oblika akvaporina, imenovana akvagliceroporin, sicer omogoča premikanje nekaterih topljencev v celico in iz nje, vendar tako kot običajni akvaporini ne dovoljuje prehoda nabitih delcev ali ionov. Nekatere raztopine, ki jim akvagliceroporini omogočajo prehod skozi celično membrano, so amoniak, ogljikov dioksid in sečnina. Vrste topljencev, ki jih dopuščajo akvaporini, so odvisne od velikosti proteinskega kanala.
Trenutno je pri živalih znanih 13 akvaporinov, od tega šest v ledvicah. Biologi sumijo, da jih je treba odkriti še veliko. Rastline imajo tudi akvaporine, ki so sestavni del transporta vode iz tal in skozi korenine v različne rastlinske strukture.
Od njihovega odkritja je bilo ugotovljeno, da so akvaporini vpleteni v številne človeške bolezni. Če bi z njimi lahko manipulirali, bi lahko bili celo ključ do zdravljenja nekaterih zdravstvenih težav, kot je zastajanje tekočine zaradi srčnega infarkta ali možganske kapi. Mutacije in pomanjkljivosti akvaporina lahko vodijo tudi do bolezni. Dedni diabetes insipidus, motnja, za katero sta značilna prekomerna žeja in uriniranje, je na primer posledica mutacije akvaporina. Devicova bolezen, imenovana tudi nevromyelitis optica, avtoimunska motnja, za katero je značilno vnetje vidnega živca in hrbtenjače, je posledica avtoimunskih reakcij proti akvaporinu.