Adenozinski receptorji so metabotropni receptorji za nevrotransmiter adenozin. Identificirani so bili trije adenozinski receptorji, označeni z A1–A3, in vsi so proteini, ki delujejo tako, da identificirajo in se vežejo z adenozinom. Receptor za nevrotransmiter adenozin je receptor P1, ker je purinergičen, kar pomeni, da vsebuje purinski obroč.
Receptorji so beljakovine, ki se raztezajo vzdolž membrane nevronov. Nevrotransmiterji se vežejo na receptorje in posledično se specifični ionski kanali odprejo ali zaprejo. Metabotropni receptorji pa nimajo ionskih kanalov, zato je pretok ionov skozi takšne receptorje odvisen od enega ali številnih metabolnih korakov. Zaradi tega se metabotropni receptorji, kot so adenozinski receptorji, pogosto imenujejo receptorji, vezani na G protein. To je zato, ker se vmesne molekule, imenovane G proteini, aktivirajo, ko se ionski kanali, povezani z receptorjem, odprejo in zaprejo.
Adenozinski receptorji imajo ključne značilnosti, ki so skupne z drugimi receptorji, vezanimi na G protein. Ti vključujejo sedem segmentov membrane, ki segajo čez nevron, in znotrajcelično zanko, ki se povezuje z G proteinom. G protein in receptor se lahko povežeta šele po vezavi nevrotransmiterja.
Tri podenote sestavljajo G proteine. Ti vključujejo podenote alfa, beta in gama. Te tri podenote so povezane skupaj, ko se podenota alfa združi z gvaninskim nukleotidom, znanim kot gvanozin-5′-difosfat (GDP).
Adenozin se razlikuje od drugih nevrotransmiterjev, ker se ne shranjuje v mehurčkih. Namesto tega nastane, ko pride do razgradnje encima adenozin-trifosfata (ATP) in adenozin-difosfata (ADP). Ko se nevrotransmiter adenozin veže na adenozinske receptorje, je učinek nadomestitev GDP z gvaninskim nukleotidom, znanim kot gvanozin-5′-trifosfat (GTP), na podenoti alfa. Posledično se podenota alfa loči od beta in gama podenote, kar ustvarja vrsto presnovnih ali biokemičnih procesov.
Vsaka ločena podenota se lahko veže na molekule, kot so encimi. Ko se encimi aktivirajo, nastanejo sekundarni prenašalci sporočil, kot je ciklični adenozin monofosfat (cAMP). Adenozinski receptorji transformirajo cAMP, ki posledično stimulira encime in določa, ali so ionski kanali odprti ali zaprti. Ti presnovni koraki vplivajo na dotok ali odtok ali ione znotraj receptorja.
Prenos adenozina je pomemben za številne telesne funkcije. Deluje tako, da ščiti nevrone pred oksidativnim stresom in poveča pretok krvi v srčno mišico. Prav tako je odgovoren za prenehanje aktivnosti epileptičnih napadov. Med napadom se adenozin poveže z G proteini, kar povzroči odpiranje kalijevih kanalčkov in zapiranje kalcijevih kanalčkov. Posledično pride do prenehanja aktivnosti napadov.