Med zaslišanjem za pogojni izpust bodo posamezniki, odgovorni za odločanje o tem, ali je treba zapornika pogojno izpustiti, običajno imenovan odbor za pogojni izpust, slišali informacije o prvotnem zločinu in prejeli več informacij o trenutnem statusu zapornika in sposobnosti za delovanje v družbi. V mnogih primerih so lahko žrtve, priče in druge zainteresirane strani skupaj s širšo javnostjo povabljene, da komentirajo postopek in dajo svoje mnenje o sposobnosti obsojenca za pogojni izpust. Ko bodo te informacije predložene, bo komisija za pogojni odpust sprejela odločitev, ali naj se obsojencu odobri pogojni izpust. Ko je zaporniku odobren pogojni izpust, lahko komisija za pogojni odpust uporabi tudi narok za pogojni izpust za določitev pogojev, pod katerimi naj zapornik preživi pogojni izpust.
Sistem pogojnega odpusta je zasnovan tako, da zaporniški sistem razbremeni del bremena skrbi za zapornike, ki so dokazali, da lahko odgovorno delujejo zunaj zaporniškega sistema. Zaporniki, ki so odslužili del svoje kazni, lahko zaprosijo za pogojni izpust ali izpustitev v družbo pod določenimi pogoji in pod nadzorom uradnika za pogojni izpust. V mnogih primerih mora zapornik najprej izpolniti pisno prošnjo za pogojni izpust. Po prejemu vloge v agenciji, ki vodi prevredne zavode, je razpisana pogojna obravnava. Na zaslišanju bo komisija za pogojni odpust pregledala primer zapornika in mu dala možnost, da govori v svojem imenu.
Poleg pregleda zapornikovih evidenc in omogočanja zaporniku, da govori sam zase, zaslišanje za pogojni izpust običajno vključuje priložnost, da člani odbora zaporniku postavijo vprašanja o njegovem zločinu, njegovem vedenju v zaporu in njegovih načrtih za preživljanje po izpustitvi. V nekaterih primerih bodo prebrana pisma prijateljev, družinskih članov in drugih in druge stranke lahko pričajo za ali proti podelitvi pogojnega izpusta obsojencu. Odločitev za ali proti pogojnemu izpustu se lahko sprejme med zaslišanjem za pogojni izpust ali pozneje, odvisno od lokalnih pravil.
V Združenih državah vse jurisdikcije ne ponujajo pogojnega izpusta zapornikom in celo na območjih, kjer to počnejo, se odbori ali odbori za pogojni izpust morda dejansko ne sestanejo osebno, ampak lahko namesto tega prejmejo zapornikovo prošnjo za pogojni izpust, pa tudi dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo kaznivo dejanje in njegov potencial za rehabilitacijo za zasebni pregled. Komisija za pogojni izpust lahko nato ločeno predloži svoja mnenja predsedniku odbora. V primerih, ko je prošnja zapornika za pogojni izpust zavrnjena, ima zapornik pravico do pritožbe na odločitev komisije.