Beseda razglasitev izvira iz latinske besede promulgare, kar pomeni »objavljati«. V zakonu je razglasitev, znana tudi kot uzakonitev, dejanje uradne in javne objave novega zakona in ta uradna razglasitev je tisto, zaradi česar zakon začne veljati. Zakoni se razglasijo tako, da se državljani in organi uradno seznanijo z novimi zakoni. To vrsto zakonske objave pogosto opravi vodja države ali zakonodajna skupščina, lahko pa jo ustno ali pisno, običajno v tiskani obliki, včasih pa tudi na uradnih spletnih mestih. Po nekaterih pravniških filozofijah je razglasitev bistvo zakona, kar pomeni, da je najpomembnejši del zakonodajne priprave, drugi pa menijo, da ima dejanje sprejemanja zakona v zakonodajnem zboru večjo težo.
Način razglasitve se razlikuje glede na državo, njeno ustavo in konvencije ter posebno jurisdikcijo. Tudi vrsta zadevnega zakona lahko vpliva. Upravno pravo se nanaša na delovanje vlade in njenih različnih upravnih agencij in vključuje pravila in predpise, ki jih izvajajo in uveljavljajo takšne agencije. Zakonodajni zakon, imenovan tudi statut ali zakonodaja, skoraj vedno pripravi zakonodajna skupščina in se običajno uporablja za državo, regijo ali mesto. Običajno zahtevata razglasitev obeh vrst zakonov, čeprav se postopek lahko razlikuje.
Prvi korak pri razglasitvi novega zakona je običajno ta, da vodja države zakon uradno objavi in sprejme, običajno tako, da ga uradno podpiše. V Združenem kraljestvu, ki je monarhija, monarh razglasi nove zakone. V Nemčiji, ki je republika, isto dolžnost opravlja predsednik. Naslednji korak pri razglasitvi je pogosto, da se novi zakon objavi v nekakšni uradni publikaciji. Na primer, v Kanadi so zakoni objavljeni v uradnem časopisu kanadske vlade, Canada Gazette. V Združenih državah so upravni zakoni običajno objavljeni v zveznem registru.
Dejanje razglasitve zakona je v večini držav formalnost, dejansko pooblastilo za sprejemanje ali zavrnitev zakonov pa ima izključno zakonodajna skupščina. Na Japonskem, na primer, mora cesar razglasiti vse zakone, ki jih sprejme zakonodajna skupščina države. Vendar pa lahko v nekaterih državah organ, pristojen za razglasitev zakonov, to zavrne. Tako je v Franciji, kjer predsednik razglaša zakone, vendar lahko od zakonodajne skupščine zahteva, da zakon ponovno preuči, čeprav je to zahtevo mogoče podati le enkrat.