Predstavljajte si, da se s svojim zakoncem prepirate doma pri novem znancu ali celo v hiši svojih staršev ali doma. Običaji predpisujejo, da tega ne počnemo ali pa »prezračujemo svoje umazano perilo v javnosti«. Osebni spori, kot so tisti, ki jih morda imamo v naših odnosih, na splošno veljajo za malo mesta, ko smo v javnosti.
To isto načelo je implicirano v izjavi: »Politika se ustavi na robu vode«, ki jo je prvi predlagal republikanski senator Arthur Vandenberg okoli leta 1947. Zamisel je bila pod Trumanovo administracijo široko sprejeta v ZDA. Vandenberg je priznan po tem, da je opustil svoje izolacionistične poglede na ameriško zunanjo politiko v korist bolj mednarodnega pogleda in je delal na dvostranski način, da bi pridobil podporo za stvari, kot je ustanovitev Nata. Ena njegovih glavnih izjav je bila, da morajo ameriški politiki vedno predstavljati enotno fronto drugim državam, kljub političnim nesoglasjem na lastnem terenu. Oglaševanje teh nesoglasij na dogodkih, namenjenih internacionalizmu, je oslabilo ameriško predstavo moči. Tako so politiki, ki obiskujejo drugod, prevzeli doktrino, da se politika ustavi na robu vode, saj vzbujanje partizanskih sporov ne bi najbolje predstavljalo enotne fronte močne, cele Amerike.
Vandenberg zagotovo ni namigoval, da se politika ustavi na robu vode pomeni ustavitev partizanstva v ZDA. Tako kot se pari lahko borijo na lastnem dvorišču, se lahko tudi senatorji, predsedniški kandidati in podobno. Toda mnogi menijo, da so dogodki v ZDA, zlasti v 2000-ih, privedli do čedalje večjega kršenja pravila, da se mora politika ustaviti na robu vode.
Zdelo se je, da sta Amerika in obe večji politični stranki za hip opustili koncept, da se politika ustavi na robu vode, in to storili v flagrantnem prikazu prezračevanja umazanega perila. Čeprav stranke pogosto zagovarjajo svoje izjave, je vsekakor mogoče trditi, da se ljudje zunaj ZDA zavedajo globoke delitve in pristranskosti, ki obstaja v ameriški politiki. Vandenbergova vizija, kar ni presenetljivo, ni predvidevala dneva, ko bi ljudje z dostopom do interneta in toliko televizijskimi kanali lahko brali vse časopise, ki jih izdaja država, ali gledali večino njenih novic.
Nekateri trdijo, da o kakršnih koli razlikah v mnenjih s sedanjo predsedniško administracijo ne bi smeli razpravljati v tujini, da ne bi kršili Vandenbergovega koncepta. Drugi menijo, da se je tako rekoč nemogoče izogniti, da bi rekli nekaj, kar ne bo razloženo kot strankarsko ali politično, glede na težnjo dveh glavnih političnih strank, da se močno ne strinjata.