“Oko za oko” je teorija kazni, ki izhaja iz biblijskega verza. V bistvu ima pravni sistem, ko uporablja tovrstno kazen, v osnovi prepričanje, da mora biti kazen enaka zločinu in veljati za žrtev. Najenostavnejša manifestacija načela »oko za oko« je maščevanje po napadu, uporabljeno tako, da mora prvotni napadalec pretrpeti enako škodo, kot jo je povzročil. Pogosteje se lahko določi vrednost za poškodbe, ki jih je utrpela žrtev, in napadalec bi moral žrtvi plačati to vsoto. Predvsem je to smiselno le v primeru kaznivih dejanj, ki neposredno škodujejo ljudem, saj bolj abstraktna kazniva dejanja, kot je uživanje prepovedanih drog, po najbolj dobesednem smislu tega modela ne zaslužijo nobene kazni.
Prvotno je verz, ki vsebuje besede »oko za oko«, verjetno postavljal teorijo omejitev maščevanja. Po tej teoriji maščevanje ne sme prerasti v kazen, ki je višja od prvotnega zločina. Čeprav je ta dobesedna uporaba izraza bolj ali manj zbledela, je na nekaterih področjih še vedno mogoče videti dobesedno enako maščevanje, posredovano s pravnim sistemom.
Pogosteje pravni kodeksi, ki delujejo po načelu, ki ga predpisuje izjava “oko za oko”, ponujajo uveljavljene pravične kazni za nekatera kazniva dejanja. Oseba, ki ubije drugo osebo, je lahko usmrčena, oseba, ki pohabi drugo osebo, pa bo morda morala plačati globo. To načelo se lahko uporablja ne le za telesno poškodbo, ampak tudi za premoženjsko škodo, v tem primeru je potrebna odškodnina jasnejša. Upravičenec je v teh primerih vedno oseba, ki ji je bila storjena krivica, ali njeni sorodniki. To načelo običajno ne kaznuje ljudi za javno dobro.
Občutek načela “oko za oko” se odmeva v številnih pravnih sistemih, ki teh besed izrecno ne uporabljajo. Tudi države, ki cenijo rehabilitacijo in popravek, se v medosebnih pogledih ne oddaljijo vedno od tega najbolj osnovnega občutka. Ko je osebi povzročena škoda in sodišča odločijo, da je treba plačati odškodnino, je skoraj splošno sprejeto, da mora nadomestilo ustrezati škodi. Ena od glavnih razlik v sodobnem pravu je pripoznavanje številnih nematerialnih škod, kot so čustvena, socialna ali psihološka škoda, ki jih je mogoče ovrednotiti in vključiti v pravično poravnavo.