»Ne sodi knjige po platnici« je izraz, ki je metaforičen in nakazuje, da človek ne bi smel uporabiti videza stvari za določanje vrednosti njene vsebine. Načelo, ki ga postavlja ta idiom, se prenaša skozi idejo knjige in njene naslovnice. Mnogi ljudje vidijo naslovnico knjige in uporabijo zasnovo ali sliko na njej, da se odločijo, ali je knjiga sama vredna branja. Ko nekdo reče »ne sodi knjige po ovitku«, to pomeni, da bi moral nekdo pogledati globlje ali bližje, preden se odloči za njeno vrednost.
Zgodovino tega priljubljenega pregovora je težko določiti, čeprav ima verjetno ameriški izvor. Ljudje so v številnih angleško govorečih državah uporabljali besedno zvezo »ne sodi o knjigi po naslovnici«, v ZDA in Združenem kraljestvu pa se uporablja od začetka do sredine 20. stoletja. Ideja, izražena s tem idiomom, da ne sodimo nekoga ali nečesa po nominalni vrednosti, je verjetno starejša od dejanske fraze. Ker se besedilo opira na knjige, še posebej knjige z grafičnimi ali tiskanimi platnicami, pa je to dokaj nov izraz, ki se opira na precej sodoben predmet.
Kot izraz “ne sodi knjige po naslovnici” pomeni, da bi nekdo moral nekaj globlje pogledati, preden presodi o prednostih te stvari. Osnovna ideja je, da ljudje pogosto pogledajo naslovnico knjige in vidijo podobo, za katero se je založnik odločil, da nanjo postavi. Ob pogledu na to sliko se lahko ljudje nato odločijo, kakšna bo vsebina knjige, in se na podlagi te slike odločijo, ali jo bodo prebrali ali ne. Vendar ni nobenega zagotovila, da je naslovnica knjige resnično reprezentativna za njeno vsebino.
To osnovno idejo lahko nato metaforično razširimo na ljudi ali predmete na svetu, ki niso knjige. Nekdo, ki se morda zdi slabo oblečen, bi lahko bil zelo premožen; on ali ona se lahko preprosto odloči, da ne bo nosil oblačil, ki kažejo na to bogastvo. Realnost človeške narave pa je, da veliko ljudi hitro presodi predmete in druge ljudi na podlagi začetne ocene videza in obnašanja. Čeprav je »ne sodi knjige po naslovnici« morda poštena politika, ko nekdo spozna novo osebo, je sposobnost hitrega vrednotenja situacije nagon preživetja, ki je ostal pri ljudeh in lahko še vedno služi za prepoznavanje nevarnih situacij.