Mešana sposobnost je izraz z dvema pomenima. Eden od pomenov mešane sposobnosti je politično korekten izraz, ki se uporablja za opis nekoga, ki je fizično ali duševno nenormalen. Mešane sposobnosti se lahko nanašajo tudi na učence različnih fizičnih ali duševnih sposobnosti, ki se poučujejo skupaj v eni učilnici.
Osebo, ki ima fizične ali duševne težave ali sposobnosti, ki se razlikujejo od sposobnosti običajne osebe, pogosteje označujemo kot z mešanimi sposobnostmi. Od leta 2011 se ta izraz postopoma uveljavlja kot primernejša zamenjava za izraze, kot so invalid, pohabljen, invalid ali duševno zaostal. Ljudje, ki zagovarjajo ta izraz, menijo, da je vrednost izraza v objektivni naravi izreka. Izraz mešana sposobnost nima nobenih konotacij, povezanih z njim, kar omogoča, da se oseba s posebnimi potrebami omenja brez obsojanja ali žalitve.
Mešane sposobnosti se lahko nanašajo tudi na izobraževalno gibanje, v katerem so otroci z različnimi fizičnimi, duševnimi, učnimi in celo jezikovnimi sposobnostmi nameščeni skupaj v razredu. Ideja učilnic, ki jih sestavljajo otroci z različnimi sposobnostmi, je, da lahko otroci brez teh učnih ovir pomagajo pri poučevanju učencev s temi težkimi izzivi. V tej situaciji lahko sposobni učenci delujejo kot vzorniki, ki kažejo pozitivne in močne učne sposobnosti. Izzvanim učencem lahko tudi pokažejo, da se je snov mogoče naučiti. V zameno vzorniki pridobijo samozavest, komunikacijske veščine, okrepijo svoje učenje s poučevanjem in lahko celo okrepijo sočutje do drugih.
V učilnici z različnimi sposobnostmi je za izzivalne učence več prednosti. Najpomembneje je, da ti učenci potrebujejo več individualne pozornosti in v razredu z mešanimi sposobnostmi pridobijo vrstnike, ki jih vodijo. Izzvane učence pogosto motivirajo in spodbujajo tudi dosežki svojih vrstnikov. Končno ti študenti pridobijo izkušnje timskega dela.
Po drugi strani pa je učilnica, napolnjena z otroki različnih sposobnosti, nekaj pomanjkljivosti. Prvič, poučevanje otrok z različnimi zmožnostmi zahteva obilo načrtovanja in premišljenosti, od učiteljev pa se zahteva, da pripravijo dejavnosti, ki bodo poučevale snov, ki so možne za učence z izzivi in so dovolj težke, da preizkusijo sposobne učence. Številni nasprotniki tega učnega sloga trdijo, da je razvijanje učnih načrtov, ki izpolnjujejo te težke zahteve, nemogoče za vsak šolski dan. Posledično se učni načrti osredotočajo bodisi na sposobno skupino bodisi na skupino z izzivi, ne pa na oboje. Na koncu nasprotnike skrbi, da se sposobni učenci dolgočasijo in sčasoma postanejo nezainteresirani za šolo, izpodbijani učenci pa se počutijo frustrirane in neustrezne.