“Ločeni, a enaki” je bila pravna doktrina, ki je prevladovala v rasnih odnosih in kako je nanje gledal pravosodni sistem v Združenih državah, od konca rekonstrukcije leta 1877 do znamenite zadeve vrhovnega sodišča Brown proti odboru za izobraževanje, ki jo je leta 1954 razveljavila. 14. amandma ustave Združenih držav Amerike v ustreznem delu določa, da nobena država ne sme odreči “enakega varstva zakonov” nobeni osebi pod njeno jurisdikcijo. Po rekonstrukciji so južne države sprejele politike stroge ločevanja ras v javnih objektih, kot so parki in šole, in kasneje v javnem prevozu.
Zvezna vlada je sprejela politiko, da prepusti uporabo 14. amandmaja in vprašanje segregacije posameznim državam. Leta 1890 je kongres izrecno podprl segregacijo v Morrillovem zakonu iz leta 1890, ki se je nanašal na zvezno financiranje šol za dodelitev zemljišč, ustanovljenih z Morrillovim zakonom iz leta 1862. Zakonodaja iz leta 1890 je zavrnila financiranje državam, ki so izključevale študente zaradi rasnih razlogov, vendar je zagotovila da bi bilo financiranje dovoljeno, če bi bile ustanovljene ločene, a enake šole za “obarvane” študente in bi bila prejeta zvezna sredstva “pravično” razdeljena med obe. 17 držav, ki so izključile temnopolte študente, je za te študente nemudoma zgradilo »ločene, a enake« šole; večina jih je preživela do danes in se skupno imenujejo »zgodovinsko temnopolte šole in univerze«.
Praksa v nekaterih državah se je razvila od zgolj dovoljevanja ločevanja do njene zahteve. Louisiana je na primer uvedla standard ločevanja v vseh javnih prostorih. Leta 1892, ko se je Homer Plessy v New Orleansu vkrcal na “samo belci” železniški vagon in se nato ni hotel preseliti v “barvni” avtomobil, so ga aretirali. Primer Plessy proti Fergusonu je dosegel ameriško vrhovno sodišče, ki je leta 1896 odločilo, da je ločitev ras, ki jo zahteva država, zaščitena z ameriško ustavo, dokler so zagotovljene ločene, a enake možnosti.
Številne države so se odzvale tako, da so sprejele vrsto postopoma bolj zatirajočih zakonov o segregaciji, s čimer so dejansko odpravile zakonodajno zaščito, ki so jo nekdanji sužnji nudili med obnovo. Zagotovljene so bile ločene zmogljivosti, vendar so bile tiste, ki so bile predvidene za belce, očitno boljše od tistih za nebele. Ta položaj se je za črnce v prvi polovici 20. stoletja še poslabšal.
Zadeva Brown proti odboru za izobraževanje iz leta 1954 je izpodbijala načelo »ločenega, a enakega« in tožniki so se zelo potrudili, da bi dokazali, kar je sodišče na koncu izjavilo v svoji soglasni odločbi o razveljavitvi Plessyja: »ločene izobraževalne ustanove so same po sebi neenake«. Takojšen učinek Browna je bil začetek razgradnje ločenih šolskih sistemov v tistih državah, kjer so obstajali. Trajalo bi deset let, preden je Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964 dejansko razveljavil zakone Jima Crowa o rasni segregaciji in zatiranju, ki so bili značilni za velik del ameriškega juga od konca obnove leta 1877 do predsedovanja Lyndona Johnsona.