Jus sanguinis je latinska fraza, ki v angleščini dobesedno pomeni “pravica krvi”. Besedna zveza se najpogosteje uporablja v situacijah v zvezi z zakonodajo o državljanstvu in politiko državljanstva. Prvič je bil uporabljen kot pravni izraz leta 1902.
Ta stavek trdi, da lahko posameznik zahteva pravico do državljanstva glede na državljanstvo ali državljanstvo enega od staršev. Posameznik lahko zahteva državljanstvo določene države, če ima ob njegovem rojstvu starš enako državljanstvo. V običajnih primerih zakoniti otrok seveda pridobi očetovo državljanstvo, v primerih nezakonskih otrok pa otrok prejme enako državljanstvo svoje matere, razen če ni sporno. Socialna politika jus sanguinis se močno razlikuje od druge politike, imenovane »jus soli«, kar pomeni »pravica do zemlje«. Jus soli ne upošteva državljanstva katerega koli starša, temveč ugotavlja državljanstvo posameznika na podlagi kraja njegovega rojstva.
Politika jus sanguinis še vedno velja, zlasti v evropskih državah, kot so Francija, Grčija, Švedska in Romunija. Pred in med 20. stoletjem se je iz Evrope pojavilo veliko priseljevanja in diaspore, kar je povzročilo, da je veliko ljudi prebivalo zunaj svoje izvorne države. Ponudba pravice jus sanguinis lahko služi kot sredstvo za vrnitev ljudi in ohranjanje kulture, identitete in jezika države. Na Irskem lahko oseba zahteva celo državljanstvo starega starša, da postane državljan. V Španiji je vsakemu posamezniku, ki ima španske prednike, ne glede na stopnjo in razdaljo, dovoljeno izvirno državljanstvo.
Druge države pa od posameznikov zahtevajo, da imajo določeno zavest o jeziku in kulturi, da zaprosijo za državljanstvo. V teh primerih je treba opraviti jezikovni izpit. Oseba lahko predloži tudi dokaze, da pozna kulturo.
Drug zakon o državljanstvu, ki izhaja iz jus sanguinis, je »lex sanguinis« ali »zakon krvi«. Ta zakon posamezniku kot priseljencu zagotavlja privilegije, ne dovoljuje pa takojšnjega dedovanja državljanstva. Odvisno od kritja zakona lahko oseba kupi in poseduje zemljišče, se izobražuje ali ostane v državi brez vizuma. Volilna pravica pa je običajno zadržana, saj je to pravica, ki jo lahko uveljavljajo samo državljani. Cilj lex sanguinis je zaščititi državo pred navalom ljudi, ki nimajo iskrenih in pristnih vezi, vendar želijo samodejno zahtevati državljanstvo.