In personam je latinski izraz, ki dobesedno pomeni »proti osebi« ali »usmerjen proti določeni osebi«. Tradicionalno se uporablja kot pravni izraz, ki vključuje terjatev proti posamezni osebi in ne do podjetja ali lokalnega, regionalnega ali nacionalnega subjekta. Pritožba In personam zahteva sodbo, ki se izvrši samo proti določeni osebi, imenovani v tožbi. Tak primer se mora začeti s uradno vročitev vabila s strani uradnika sodišča in ta pritožba mora nato ugotoviti pravilno pristojnost zadeve. Ta ugotovitev je ključnega pomena za določitev, ali bo pritožba obravnavana osebno, in rem ali quasi in rem.
Eno od glavnih področij sodnega postopka, v katerem bi bila oseba imenovana kot osebno obtoženec, je v zadevah finančnega prejemka, obveznosti ali prikrivanja. Ta oznaka pomeni, da je sodba zoper določeno osebo in nosi vso težo morebitnih kazni in kazni, ki jih predpisuje veljavna jurisdikcija. Že samo to dejstvo je razlog, zakaj je taka oznaka ključnega pomena za razsodbo v takšni zadevi. Neposredno se ujema s tem, kako se zadeva vodi in kako se odmeri kazen ali kazen. Primeri, v katerih je obdolženec oproščen kakršnega koli prekrška, še vedno nosijo oznako sodbe in personam.
Da bi tožnik vložil tožbo zoper posameznika, mora biti zadeva vložena v posebno pristojnost tožene stranke. Neizkušeni tožniki ali tisti, ki niso priskrbeli storitev ustreznega odvetnika, se pogosto zmotijo in vložijo pritožbe In personam na sodišču, ki je v njihovi pristojnosti. Vložitev tožbe na pristojnem sodišču tožene stranke je nujna, ker je samo pristojnost tožene stranke sposobna izvršiti sodbo In personam, če je tožena stranka v postopku odgovorna ali krivda. Nasprotno pa je treba zadeve, ki se obravnavajo kot stvarne – pritožba za določitev statusa osebne ali javne lastnine – običajno vložiti v jurisdikciji, v kateri se nepremičnina nahaja.
Dejstvo, da ima jurisdikcija, v kateri oseba prebiva, moč in pooblastilo za usmerjanje sodbe proti tej osebi, je v središču skoraj vseh predpisov civilnega prava. Je temelj, ki omogoča mednarodni doseg takšnih primerov. Vsak tožnik, ki prebiva kjerkoli na svetu, lahko vloži pritožbo v lokalni ali regionalni jurisdikciji osebe, za katero meni, da mu je storila krivico. V vseh primerih – lokalnih ali mednarodnih – pridejo v poštev drugi dejavniki, kot sta zastaralni rok in zmožnost obdolženca, da izkaže sui juris ali zmožnost sojenja s polno pravno pristojnostjo, ki pogosto ovirajo zmožnost postopka. naprej na sojenje.