»In loco starentis« se nanaša na pravice in odgovornosti, ki jih imajo določene organizacije ali posamezniki v zvezi z mladoletniki, ki so pod njihovim varstvom. Izraz se običajno uporablja za šole glede na to, kako se morajo učitelji in osebje obnašati do učencev. Uporablja se lahko na način, ki je namenjen zagotavljanju, da imajo šole pravice, da naredijo tisto, kar je potrebno v najboljšem interesu učencev, kot je iskanje v omarici. »In loco starenti« se lahko nanaša tudi na odgovornosti, ki jih ima učitelj do svojih učencev kot skrbnik za učence v razredu.
Izraz »in loco parentis« je latinska fraza, ki se prevaja kot »namesto starša« ali »namesto starša« in se nanaša na to, kako naj bi šole in šolski upravitelji ravnali glede učencev in drugih mladoletnikov. Z drugimi besedami, zaposlenim v šoli starši učencev zadolžijo, da delujejo v njihovem imenu, medtem ko so učenci tam. To običajno podpirajo lastniki zasebne ustanove ali vlada, ko gre za javno financirano izobraževanje. Čeprav so »in loco parentis« nekoč uporabljali visoke šole in univerze, se v sodobnem kontekstu v glavnem nanaša na osnovne in srednje šole.
Na splošno ima ta stavek dve temeljni uporabi v zvezi s tem, kako naj bi se šole in šolski zaposleni obnašali z učenci. Ena od večjih uporab tega izraza je v zvezi s pravicami, ki jih imajo šole v zvezi s študenti in vprašanji vedenja. Ker se zdi, da šola nastopa namesto staršev vsakega učenca v šoli, se od šole pričakuje, da bo ravnala v največji meri do vseh učencev. To je osnova za dejanja, kot so iskanje omaric, pravilnik o obnašanju študentov in kodeks oblačenja.
Takšne politike se običajno obravnavajo kot šola, ki deluje “in loco starenti” za celotno študentsko populacijo. Po drugi strani pa so učitelji v šoli tudi odgovorni za ravnanje do svojih učencev, saj se pričakuje, da bo odgovoren starš ravnal s svojimi otroki. Učitelji so torej odgovorni za dobro počutje učencev na šoli. Ta odnos se pogosto odraža v izrednih razmerah, saj se učitelji pogosto ogrožajo, da bi zagotovili varnost učencev. Politika “in loco starentis” je pogosto združena z občutkom, da so študenti “ujeto občinstvo” glede pravic študentov in tega, kako se od učiteljev pričakuje, da te pravice spoštujejo.