IMHO je kratica za »In My Humble Opinion«. Nastal je v prvih dneh interneta in klepetalnic. Udeleženci spletnih pogovorov, ki pogosto niso vajeni vnašati vse svoje misli, namesto da bi jih preprosto izrazili ustno, so razvili širok nabor besedilnih bližnjic za običajne izraze. IMO, kar pomeni »po mojem mnenju«, in IMHO sta bili med prvimi, skupaj z brb ali »se takoj vrnem«, kar je bilo uporabljeno za opozarjanje udeležencev, da bo nekdo nekaj časa odsoten iz pogovora.
»Po mojem skromnem mnenju« seveda ni pogosto uporabljen izraz zunaj internetnih pogovorov. Razvil se je kot način za uporabnike, da moderirajo stvari, ki so jih povedali na spletu, na enak način, kot mimika, kretnje rok in drugi neverbalni znaki pomagajo moderirati stvari, ki jih ljudje uporabljajo, ko sodelujejo v dejanskih pogovorih. Ko so začetniki interneta začeli uporabljati spletne klepetalnice, je hitro postalo očitno, da obstajajo velike razlike med spletnimi in »analognimi« oblikami komunikacije, kot sta osebna ali telefonska. Hitro so razvili stenografijo, ki je postala vseprisotna v naslednjih desetletjih, da bi poskušali nadomestiti izgubo neverbalnih namigov, pa tudi preprosto zaradi udobja. To je okrepilo razumevanje, da je v človeški komunikaciji manj kot polovica dejanskih posredovanih informacij posredovanih z uporabljenimi besedami.
Spletna komunikacija se ni razvila kot prevod verbalne komunikacije s tipkovnico. Tudi če zanemarimo pomen neverbalnih namigov, je »normalna« pogovorna človeška komunikacija neumna in je pogosto sestavljena iz velikega števila besed in izrazov, kot sta »ah« in »hm«. Poleg tega traja veliko dlje, da večino besed v celoti vnesete, kot da jih izgovorite. Spletni pogovori so se hitro razvili v kombinacijo akronimov in stenografij, da bi skrajšali čas, potreben za izražanje misli, in izboljšali dejstvo, da neverbalnih namigov ni bilo. Ta razvoj se je nadaljeval hitreje s prihodom mobilnih telefonov in njihove zmožnosti za pošiljanje besedilnih sporočil.
Med prvimi internetnimi kraticami je bil LOL ali “Laughing Out Loud”. LOL je nastal, ker v spletni komunikaciji ni bilo standarda za izražanje neverbalnih zvokov, kot je smeh. Ko je LOL vstopil v spletni leksikon in dosegel določeno mero sprejetosti, so ga uporabniki začeli graditi in hitro vzpostavili ROFL ali “Rolling On the Floor Laughing”. Kmalu so sledili ROFLMAO in druge vrste izrazov z nespodobnostmi.
Ena internetna akronim, ki je res zavzela mesto pogosto uporabljenega izraza, je bila brb, ki je bila iz nekega razloga običajno vpisana z malimi črkami. Drugim udeležencem v razpravi je signaliziral, da bo uporabnik nekaj časa odsoten, in je bil potreben, ker se nista mogla videti, nihče ni mogel povedati, kdaj je eden od udeležencev vstal in zapustil pogovor ali se aktivno vključil pri drugih dejavnostih. Podobna koda je bila afk, kar pomeni »stran od tipkovnice«. Oba izraza in nekateri drugi so se razvili kot merila vljudnosti, da drugi ne bi sedeli in strmeli v svoje zaslone in čakali na odgovore ljudi, ki jih ni bilo.
IMO in IMHO sta se razvila kot način za uporabnike, da “omilijo” tisto, kar bi se lahko zdelo ostre ali preveč navdušene trditve. Emotikoni, tiste kombinacije ločilnih simbolov, ki naj bi označevali izraze obraza, kot so nasmehi, namrščeni obrazi ali pomežik, so iz istega razloga pridobili stopnjo legitimnosti med internetnimi sogovorniki. Zaradi kratke narave internetnih komunikacij se pogosto zdi, da so izražanja mnenj izjave absolutne resnice, ki so na njihovem obrazu neizpodbitne. Na primer, “NYY r bst bball team evr” – “New York Yankees so najboljša baseball ekipa vseh časov” – se morda komu zdi hiperbolično. Takšnim trditvam se pogosto dodajo IMO, IMHO ali čustveni simbol, kot je 😉, da postanejo manj ostre, manj močne in da opomnijo druge, da je izjava navsezadnje le izraz mnenja.
Po prvih drznih korakih v internetni komunikaciji in razvoju teh prvih akronimov so nekatere postale običajne v pisni in celo ustni komunikaciji. Namesto da bi se na primer smejal na ves glas, bi lahko zdaj nekdo na šaljivo pripombo odgovoril »Lol«. Podobno, medtem ko bodo razprave o zmožnostih in prednostih različnih športnih ekip divjale v gostilnah in dnevnih sobah do konca časa, bomo občasno slišali takšne razprave, ki jih ločuje: »IMO, seveda … IMHO«.