Dolžnost zaupnosti se nanaša na etično obveznost, ki jo nekomu nalaga bodisi posebno razmerje, ki ga priznava zakon; po standardih določenega poklica; ali po določilih zavezujoče pogodbe. Dolžnost ohranjanja zaupnosti komunikacije lahko nastane zaradi razmerja odvetnik-stranka, zdravnik-pacient ali duhovnik-pokornik. Vsako od teh razmerij je po zakonu priznano kot ima poseben status, ki preprečuje razkritje zasebnih podatkov.
Eden izmed najbolj uveljavljenih in nedotaknjenih odnosov, ki povzroča dolžnost zaupnosti, je odnos odvetnika in njene stranke. Odvetnik ali odvetnik je dolžan ohranjati zaupnost zaupnosti svoje stranke. Vsaka komunikacija med tema dvema strankama je označena kot privilegirana, odvetnik pa je etično zavezan k ohranjanju zaupnosti pogovorov. Narava razmerja in obveznosti, ki jih nalaga odvetnikom, so kodificirane v Kanonih poklicne odgovornosti, ki jih zavezujejo vsi odvetniki.
Vlada ne sme prisiliti odvetnika, da krši njeno prisego o zaupnosti ali razkrije privilegirane komunikacije s svojo stranko. Vsa komunikacija z odvetnikom ni privilegirana. Da bi nekdo dvignil privilegij, je treba najprej vzpostaviti razmerje med odvetnikom in stranko. Če posameznik zaprosi odvetnika za nasvet in se uradni odnos odvetnik-stranka ne razvije, je običajno odvetnik še vedno dolžan svoje pogovore s posameznikom obravnavati kot zasebne.
Čeprav je odvetniku naložena dolžnost zaupnosti, ta privilegij dejansko pripada stranki in ne odvetniku. Stranka se lahko odpove privilegiji in zaupnosti razmerja tako, da tretji osebi razkrije vsebino svojih komunikacij s svojim odvetnikom. V takih primerih naj bi se naročnik privilegiju odpovedal. Odvetnik lahko zaupne podatke razkrije tretjim osebam le s privolitvijo stranke. V primeru dvoma o tem, ali se je stranka v celoti ali delno odpovedala privilegiju, mora odvetnik najprej pridobiti izrecno pooblastilo stranke, preden razkrije kakršne koli podatke.
Dolžnost zaupnosti lahko nastane tudi na podlagi pogodbene obveznosti. Korporacija bo pogosto poskušala zaščititi svoje poslovne skrivnosti ali lastniške informacije pred nepooblaščenim razkritjem tako, da od tistih, ki bi lahko bili izpostavljeni takšnim informacijam, zahteva, da sklenejo pogodbo o nerazkritju. Posameznik, ki je stranka takega sporazuma, ima pravno dolžnost, da zaupnih podatkov ne razkrije tretjim osebam. Ker bi lahko nepooblaščeno razkritje lastniških informacij s strani prejemnika drugim povzročilo nepopravljivo škodo poslovnim interesom razkritja, bi lahko kršitev določb o zaupnosti povzročila odgovornost prejemnika informacij.