Nemški izraz »Aktiengesellschaft« je najbolj natančno preveden v angleščino kot »javna delniška družba«. Aktiengesellschaften, množinska oblika, je po svoji strukturi podjetij in upravljanju podobna družbam, ki imajo sedež v drugih državah in imajo delnice na voljo javnosti, ki vlaga, prek reguliranih borz. V Nemčiji se na primer z delnicami Aktiengesellschaften običajno trguje na Frankfurtski borzi. Kot pri večini javnih podjetij v industrializiranem svetu, je Aktiengesellschaft – označena z akronimom »AG« po imenu podjetja – zelo reguliran subjekt.
Aktiengesellschaft je ena od dveh primarnih organizacijskih oblik, ki prevladujeta v Nemčiji, Avstriji, Švici in v manjši meri v Belgiji. Druga organizacijska oblika, ki je v Nemčiji pravzaprav bolj pogosta kot Aktiengesellschaft, je znana kot Gesellschaft mit beschrankter Haftung (GmbH), kar v prevodu pomeni »podjetje z omejeno odgovornostjo«. Dejansko družba GmbH obsega približno 95 odstotkov nemških podjetij, deloma zato, ker je strukturo GmbH lažje ustvariti kot strukturo Aktiengesellschaft, ki zahteva določen minimalni znesek začetnega kapitala, zahteva letno objavo računovodskih izkazov in zahteva dvostopenjsko korporativno upravljanje. strukturo, ki spominja na tipične korporacije v drugih državah, vendar z rahlimi spremembami.
Kot mnoge druge korporacije ima Aktiengesellschaft na splošno dvotirno strukturo upravljanja, ki vključuje upravni odbor, ki ga pogosto sestavljajo vodilni v industriji, akademiki, znanstveniki, ekonomisti in filantropi; in uprava ali izvršni odbor, ki ga sestavljajo najvišji uradniki korporacije. Upravni odbor je zadolžen za določitev splošnih ciljev in ciljev družbe, uprava pa se osredotoča na oblikovanje strategij za doseganje teh ciljev in vsakodnevnega poslovanja družbe. Za razliko od mnogih drugih vrst korporacij pa mora Aktiengesellschaft imeti upravni odbor, ki vključuje določen odstotek — na podlagi velikosti podjetja in števila zaposlenih — zaposlenih v korporaciji z vseh ravni, da se zagotovi, da so zaposleni neposredno vključeni v vodenje dejavnosti družbe. Ta zahteva izhaja iz dejstva, da je bila večina nemških podjetij do 20. stoletja v družinski lasti in zato v zasebni lasti, brez vpletenosti zaposlenih v podjetju v smeri teh podjetij. Ko se je koncept korporacije razvijal v Nemčiji, so gospodarske oblasti v državi zaznale priložnost za »demokratizacijo« korporativne strukture, tako da so od Aktiengesellschaften zahtevale, da imajo kot del svoje strukture upravljanja predstavnike svojih zaposlenih.