A cappella, včasih tudi napisana kot acappella, je italijanski glasbeni izraz, ki pomeni »v slogu kapele« in opisuje pesmi, ki se pojejo brez kakršne koli instrumentalne spremljave. Dobesedni pomen izraza daje dober namig o zgodovini te vrste glasbe, saj je bila v preteklih stoletjih pretežno povezana z bogoslužjem. V 20. stoletju pa so si slog prisvojile posvetne pevske skupine, od zgodnjega 21. stoletja pa se običajno uporablja za številne različne zvrsti glasbe.
Na osnovni ravni se izraz a cappella nanaša na petje, ki ga ne spremlja noben instrument. Teoretično lahko to vključuje pesmi, ki jih izvaja samostojni pevec ali več pevcev, čeprav mnogi tovrstno glasbo povezujejo s skupino pevcev. Nadalje, čeprav je tehnično lahko slog monofoničen ali sestavljen samo iz ene melodije, je pogosteje povezan s polifoničnim zvokom, ki obsega več melodij, združenih skupaj.
Prevajanje izraza a cappella iz italijanščine daje jasen namig o zgodovini sloga. Izraz pomeni »v slogu kapele«. To je natančen deskriptor, saj je bil ta slog glasbe tradicionalno povezan z verskim bogoslužjem. Skozi zgodovino so številne religije, kot sta krščanstvo in judovstvo, med bogoslužjem uporabljale neko obliko glasbe a cappella.
V poznem 19. in v začetku 20. stoletja so si nereligiozne pevske skupine, zlasti v Združenih državah Amerike, vse bolj začele prisvajati slog a cappella. Skupine študentov na številnih ameriških univerzah so oblikovale neinštrumentalne pevske skupine, od katerih so mnoge sprejele imena, ki so bila nespoštljiva ali ki so kaznovala nekatere vidike glasbene terminologije. Poleg tega so moški oblikovali majhne skupine, imenovane brivske kvartete. Namesto religiozne narave so bile te skupine običajno družabne in so kot take izvajale posvetne pesmi iz ragtime ali jazzovskih tradicij.
Medtem ko od zgodnjega 21. stoletja nekatere verske službe še vedno prikazujejo glasbo a cappella, se je slog kot celota znatno oddaljil od svojih zgodovinskih korenin. A cappella skupine še naprej uspevajo na univerzitetnih kampusih in v srednjih šolah. Toda namesto izvajanja duhovnih ali celo tradicionalnih jazzovskih selekcij, sodobne skupine nagibajo k različnim vrstam popularne glasbe, od rocka in countryja do ritma in bluesa in rapa.