Javni zagovorniki so odvetniki, ki branijo osebe, obtožene kaznivega dejanja, in ne morejo plačati njenih/njenih storitev. Namesto tega država zagovornikom običajno povrne stroške, običajno v nižjem znesku, kot bi ga odvetnik plačal v zasebni praksi. Potreba po zagotavljanju odvetnikov obtoženim kaznivega dejanja se je okrepila šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Trenutni sistem javne obrambe je posledica zadeve vrhovnega sodišča Gideon proti Wainwrightu.
G. Gideon je trdil, da je bilo nemogoče primerjati sposobnosti odvetnika, ko se je branil pred kazenskimi obtožbami. Gideonov argument je zmagal na vrhovnem sodišču, ki se je strinjalo, da zasebnik, zlasti brez pomembne izobrazbe ali plačilne sposobnosti, potrebuje strokovno znanje odvetnika za pripravo ustrezne obrambe. Ta odločitev je bila v skladu s 6. amandmajem, ki določa, da imajo osebe, ki so obtožene kaznivega dejanja, pravico do odvetnika. Vendar si vsi ne morejo privoščiti svetovanja. Zato so se številna mesta, okrožja in države odzvala na odločitev Gideona V. Wainwrighta in ustanovila urade javnih zagovornikov.
Včasih se javni zagovorniki imenujejo kazenski zagovorniki. Zasebni zagovorniki lahko služijo kot javni zagovorniki, kadar želijo, ne glede na plačilno zmožnost stranke, kar se običajno imenuje »pro bono«. V tem primeru lahko javni zagovornik poleg sodelovanja pri obrambi nekoga, ki je obtožen kaznivega dejanja, počne nešteto drugih stvari. Deluje lahko na različnih področjih prava. Zasebni odvetnik lahko postane tudi javni zagovornik, ko ga za to določi sodišče. V okrožjih brez polnih javnih obrambnih uradov se lahko nekateri zasebni odvetniki izmenjujejo kot javni zagovorniki, tako da ima tak dostop vsak, ki potrebuje zagovornika za pripravo obrambe.
Javni zagovorniki pomagajo strankam pri pripravi na sojenje, predložijo kakršno koli ponudbo pogodb o priznanju krivde, poskrbijo za izvedensko pričanje, kadar je to potrebno, in strankam svetujejo, kako najbolje nadaljevati primer. Javni zagovornik raziskuje pravne zadeve, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, in sestavi ali s pomočjo osebja sestavi vse pravne dokumente, potrebne za nadaljevanje sojenja. Vključuje se v obrambo svoje stranke, ne glede na storjeno kaznivo dejanje, ne glede na to, ali je storjeno kaznivo dejanje, in uporablja zakon, da stranki ponudi svojo najboljšo obrambo. S stranko se pogovarja o tem, kako naj se stranka zagovarja, raziskuje morebitna olajševalna vprašanja, ki bi lahko zagotovila boljšo obrambo, in v bistvu sodeluje pri vseh vidikih obrambe od predkazenskih predlogov do zahtev po sojenju.
Vse bolj zamašen sodni sistem je vse bolj zaskrbljen, kako učinkovito lahko javni zagovorniki opravljajo svoje delo, ko so zadeve velike. Nekatere stranke se pritožujejo, da se z javnimi zagovorniki sploh ne srečajo do dneva sojenja, poleg hitrega posvetovanja pred vrati sodne dvorane pa tudi nimajo veliko nasvetov. To se lahko zgodi na nekaterih območjih države in obstajajo nekateri statistični podatki, ki kažejo, da je za osebo, ki jo brani javni zagovornik, večja verjetnost, da bo prestajala daljšo kazen ali bo obsojena. Nasprotno pa imajo lahko zasebni kazenski odvetniki več sredstev, kot je dostop do strokovnjakov za pričanje za obrambo, ki morda niso enako na voljo javnim zagovornikom.
To je zadeva, ki jo je treba še naprej obravnavati, zlasti na področjih, kjer huda kriminalna dejavnost pomeni preobremenjene javne zagovornike. Ker bi morala biti vsa sojenja in vse obrambe teoretično enaka, javni zagovornik potrebuje čas, da nadaljuje in brani primer s svojo vso pozornostjo, ter potrebuje dostop do virov izvedenskega pričanja. Brez tega časa in sredstev tudi najbolj zagrizen in izurjen javni zagovornik morda ne bo sposoben pripraviti najboljše možne obrambe za stranko, kar lahko povzroči neenakost pri presoji strank.