Naloga upravitelja s fiksnim donosom je nadzorovati portfelj s fiksnim donosom in oblikovati ustrezne naložbene strategije, da bi zagotovili reden dotok dohodka in kapitalskih dobičkov. Ali bodo ti cilji doseženi, je običajno odvisno od usposobljenosti zadevnega vodje. Od tega bo običajno odvisna tudi usoda njegovega bivanja in napredovanja na tem finančnem področju. Upravljani portfelji bodo sestavljeni iz vrednostnih papirjev s stalnim donosom, kot so obveznice, prednostne delnice, hipotekarno zavarovani vrednostni papirji (MBS), s premoženjem zavarovani vrednostni papirji (ABS) in drugo.
Vrednostne papirje s fiksnim donosom izdajajo številne vrste institucij in organizacij po vsem svetu, kot so vlade in korporacije. Ti vrednostni papirji ponujajo različne ravni tveganja in donosa, in ker obstaja veliko vrst vrednostnih papirjev s stalnim donosom, imajo ponavadi zelo različne značilnosti. Skupna značilnost pa je, da plačujejo fiksno obrestno mero tistim, ki jih kupijo za njihove portfelje. Upravljavec s fiksnim dohodkom je odgovoren za analizo različnih značilnosti, tehtanje možnih tveganj in donosov ter se odloči za pridobitev tistih, ki bodo najbolje služili namenu njegovega delovanja.
Upravitelj s fiksnim dohodkom lahko opravlja različne naloge, odvisno od velikosti podjetja ali dejavnosti. Takšne naloge lahko vključujejo raziskave in analize, trgovanje in ponovno uravnoteženje portfeljev. Raziskave vključujejo predvsem iskanje novih priložnosti glede naložb s stalnim donosom. Analiza vključuje oceno morebitnih tveganj, ki bi lahko nastala pri določenih naložbah. Upravitelj bo preučil tudi načine za upravljanje in zmanjšanje tveganja ob povečanju donosa. Pri trgovanju gre predvsem za nakup in prodajo vrednostnih papirjev na trgu.
Ponovno uravnoteženje je dejanje vračanja komponent portfelja na njihove prvotne predvidene uteži. Na primer, upravljavec s fiksnim dohodkom lahko načrtuje, da bo svoj portfelj ohranil pri 70-odstotnih državnih obveznicah in 30-odstotni podjetniških obveznicah. Če bi na primer podjetniške obveznice presegle državne obveznice, bi to lahko predstavljalo 37 odstotkov portfelja. On ali ona bo prodal ustrezno količino podjetniških obveznic in izkupiček usmeril v več državnih obveznic. Tako bo ravnotežje vrnil na 70 odstotkov državnih obveznic in 30 odstotkov podjetniških obveznic.
Upravljanje portfelja s fiksnim donosom običajno zahteva znanje matematike, saj analiza vrednostnih papirjev, ki sestavljajo portfelj, zahteva veliko izračunov za merjenje tveganja in donosa. Odvisno od naložbenih strategij posameznega podjetja ali samega menedžerja so lahko statistike koristne za merjenje uspešnosti in za pomoč pri napovedovanju. Poznavanje in praksa teorij upravljanja premoženja sta poleg drugih ustreznih veščin bistvena tudi za to delovno mesto.