Umetnik portretirancev ustvarja umetniške upodobitve ljudi, pri katerih obraz subjekta običajno služi kot osrednja točka dela. Čeprav je obseg formatov, v katerih je mogoče narediti portrete, v bistvu omejen le z umetnikovo domišljijo, so najbolj tradicionalni mediji za to vrsto umetniškega dela slikarstvo, kiparstvo, risba in fotografija. Glede na vizijo in namere umetnika in subjekta so portreti lahko realistični ali zelo impresionistični. Umetnik portretirancev si pogosto zagotovi delo prek naročil, ki se lahko razlikujejo od slikanja voditeljev držav do skiciranja turistov na mestnem trgu.
Pri vsakem novem delu je prva naloga portretista, da se odloči, kateri format bo uporabil. Na to odločitev lahko vpliva želeni značaj portreta. Na primer, izklesane in naslikane portrete je mogoče včasih izvesti tako, da »izbrišejo« fizične pomanjkljivosti svojega subjekta, pretiravajo njegov stas in mu dajo videz moči ali modrosti. Nasprotno pa je zaradi svoje natančne narave fotografijo mogoče uporabiti za ustvarjanje zelo realističnega in neprizanesljivega portreta. Vendar te razlike niso konkretne in izkušen portretist lahko manipulira z izbranim medijem, da ustvari številna razpoloženja in učinke.
V nekaterih primerih lahko portretist izbere svoj medij izključno na podlagi ekonomskih razlogov. Slikarski in kiparski materiali so lahko izjemno dragi, dokončanje portretov, narejenih v teh medijih, pa lahko zahteva veliko časa. Po drugi strani pa je mogoče skice in fotografije ustvariti z nizkimi stroški in v relativno kratkih časovnih obdobjih. Tako se lahko umetnik odloči za format tako, da tehta stroške dela in materiala glede na nadomestilo, ki ga bo prejel za končni izdelek.
Natančno naravo vsakodnevnega dela portretista narekuje njegova stranka. V nekaterih primerih so umetniki najeti za ustvarjanje portretov visokih osebnosti, kot so dekani univerz, lastniki velikih podjetij in celo predsedniki. Ta vrsta provizije je običajno visoko plačana in kot taka zahteva skrbno izveden produkt. Subjekti lahko umetniku pozirajo dalj časa, včasih v umetnikovem ateljeju ali v subjektovi pisarni ali doma. Načrtovani ton portreta je lahko prepuščen umetniku ali pa ga narekuje subjekt.
Umetnik portretov pogosto deluje v veliko bolj sproščenem okolju. Lahko na primer postavi stojalo na zelo turističnem območju in preživi dan v skiciranju mimoidočih, ki se strinjajo, da sedejo za hitre portrete. Včasih so njegove upodobitve realistične, drugič pa komične. Ta vrsta portretiranja, ki je pogosta na sejmih in karnevalih ter tudi na javnih površinah evropskih mest, kot sta Pariz in Barcelona, se izvaja zelo hitro in običajno ni dobro plačana.